Današnja oblast v marsičem posnema in nadaljuje prejšnjo: v nečem je boljša, v čem pa tudi slabša od tiste v drugi polovici 80. let. Posvečanje tolikšne pozornosti javnim prireditvam manifestativnega tipa je nedopusten regres ne le v 19. st., ampak v privatno samovšečnost. Profesionalno gledano je to diletantizem. Kulturni minister, jemljem ga kot prispodobo za ta trend, je v tem in onem soroden slovenskim ministrom iz časa pred Benom Zupančičem, se pravi iz najslabšega obdobja. Kmecl in Kavčič sta kot ministra dosegla za slovenske razmere že zavidljivo visoko raven. Capudrovo ministrovanje, ki daje v javnosti vtis birokratskega, formalističnega, zunanjega, nedomiselnega pojmovanja kulture, pomeni regres. Manjka razviden program. Minister očitno ni dorasel zahtevam današnjega slovenstva in se v dani slovenski kulturi ne znajde. Zdi se celo, to je vtis, ki ga zapušča v javnosti, da svobodno kulturo sovraži, da bi jo rad pokončal, a za to nima moči; jo pa močno omejuje. Šentjurčeva kot kulturna ministrica l. 1947 je to moč - v totalitarnem sistemu - seveda imela; hvala bogu, da ni več tako. Žal mi je, da moram izreči ostro trditev: po mojem je malokdo naredil v letu in pol toliko škode katoliški cerkvi in krščanstvu kot ravno Capuder. Nasprotniki njegovo držo škodoželjno istijo s KC in krščanstvom, čeprav vem, da je vsaj del cerkvene hierarhije do nje v kritični distanci. Capuder kot da zaničuje ljudi in dela slovenske kulture. Do nje in do njih se obnaša cinično, kar je v temelju zoperkrščansko. Moja ocena izhaja s stališča krščanstva, ne le kulture. Krščanstva sam ne razumem le kot strpnosti, kot dialoga, ampak kot velikodušno gorečnost, kot spodbujanje, kot veselje nad ustvarjalnostjo drugih, tudi takšnih, ki mi niso všeč. Dopuščati je treba celotno slovensko kulturo, celo takšno, ki jo sam odkrivam in kritiziram kot v mnogočem diabolično. V civilni družbi je ne smemo ozkosrčno odstranjevati; v nji je tudi mnogokaj ustvarjalnega (recimo pri laibachovcih). Rad bi bil širok in pristen kristjan obenem. Slovenska kultura, ki sem jo analiziral na tisočih straneh, je predvsem kritična slika diaboličnega sveta realne družbe, ob tem pa je resnicoljubna, polna domišljije, zanosa, pameti, mnogočesa, kar je v bližini naravno božjega, četudi je ideološko v svojih prepričanjih mnogokrat nihilistična in demonična. Z njo je potreben - celo polemičen - dialog. Je pa res, naj ne bom kritičen samo do Capudra, da so slovensko kulturo izdali tudi drugi pisatelji in filozofi, ki so prišli na oblast kot politiki. Šeligo le obljublja kritiko Capudrove kulturne politike; bogve, če bo boljša od kritizirane. Šeliga mnogo bolj zanimajo strankarske tekme. Isto ravnodušnost do usihajoče kulture opažam pri Hribarjevi, Ruplu in drugih, ki nazadujejo v opozicijo liberalizem - klerikalizem, kar je žalostno, nedopustno, neoperativno in enostavno napačno. »Klerikalec« je zame danes v SKO človek, ki premalo veruje v Boga; zato nadomešča pomanjkanje vere z povečevanjem političnega oz. oblastniškega angažmaja. Presojajte slovenske kristjane s tem merilom, pa boste razločili, kdo je »klerikalec«. »Klerikalec« je danes znotraj SKO le liberalec. Pravega klerikalizma danes ni, ker po definiciji v klerikalizmu vodijo politične stranke in politiko duhovniki, kleriki. Tega danes ne smejo, ker je to izrazita prepoved papeža in Vatikana; kar pa ne pomeni, da nekateri ne sodelujejo zadaj z nasveti. Vendar temu ne moremo reči pravi klerikalizem. Capudru in političnim kristjanom sem dal leto dni časa, da se profilirajo, da pokažejo, kaj so. Načeloma sem jim zaupal, ker načeloma zaupam vsakomur. Hudo so me razočarali. Imenujem jih liberalne kristjane. Danes je vsa slovenska politična scena od desnice do levice liberalna.