Zgodba se je začela leta 1984, ko si je socialistična oblast izmislila, da morajo uporabniki stavbnih zemljišč plačevati nadomestilo za uporabo teh zemljišč. Ukrep za tiste čase ni bil nenavaden, če vemo, da so imela stavbna zemljišča status družbene lastnine in da so torej uporabniki svoje hiše in vikende gradili na tujem zemljišču. Trinajst let pozneje so stavbna zemljišča z zakonom prešla v zasebne roke. Logično bi bilo, da se situacija spremeni. Pa se ni. Občine še naprej pridno zaračunavajo nadomestilo, davčni uradi pa ga še naprej pridno pobirajo. Zakaj? Ker gre za enega glavnih finančnih virov občin, ki nima statusa namenskega proračunskega prihodka, zato lahko občina z njim poljubno razpolaga. Večina ljudi položnice plačuje brez pritoževanj, saj znesek v najslabšem primeru znaša deset tisočakov letno. O upravičenosti tovrstne zakonodaje je šele lani resno podvomilo šest državljanov iz različnih koncev Slovenije. Na ustavno sodišče so vložili pobudo za oceno ustavnosti zakona o stavbnih zemljiščih, ker se jim zdi absurdno, da morajo plačevati uporabo za nekaj, kar je njihova zasebna lastnina. Trdijo, gre za poseg v lastninsko pravico, ki jo ustava zagotavlja v 33. členu. Opozarjajo pa tudi na kršitev 14. člena ustave, ki vsem državljanov zagotavlja enakost pred zakonom. Ustavno sodišče o zadevi še ni odločalo. Ko bo, bo po mnenju pobudnikov moralo upoštevati dejstvo, da so nekateri v tej državi enakopravnejši od drugih. Medtem ko morajo navadni državljani tudi tisti, ki imajo stanovanje v bloku nadomestilo plačevati skoraj brez pardona, so ljubljanski, mariborski in koprski škof, župniki ter drugi lastniki stavb, kot so cerkve, župnišča, samostani, cerkvene gimnazije in fakultete, plačila oproščeni.