Meni se, da ne bo zablod, obstoj ne samo takih zakonskih določb, ampak tudi cerkvenih šol ne zdi nič slabega in sem celo pripravljen braniti tako prve kot druge pred morebitnimi juriši tistih, ki bodo dokazovali, da se škofje sprenevedajo in zaostrujejo svoje napade na laičnost javnega šolstva samo zato, ker jim je državna oblast doslej preveč popuščala. Cerkvene gimnazije, ki poleg državno predpisanih znanj nudijo tudi versko vzgojo, so namreč po mojem globokem prepričanju eden od predpogojev demokracije, saj vernim staršem omogočajo, da njihovi otroci hodijo v šole, kjer jih vzgajajo v skladu z njihovim verskim prepričanjem, natančno tako kot to zahtevajo tudi slovenski škofje - in ker tudi verni starši plačujejo davke, je seveda prav, da pomemben del sredstev za obstoj takih šol pride iz državnega proračuna. Toda, če - ob sicer nespornih finančnih težavah, ki jih tarejo pri zagonu takih šol - potem slovenski škofje v svojem pismu tožijo in jamrajo, kot da bi morali cerkvene šole v celoti financirati sami, in svojim vernikom hkrati skrivajo, da je njihov obstoj tako rekoč vsebinsko in finančno vgrajen v novo šolsko zakonodajo, potem to njihovo ravnanje težko razumem drugače kot zavestno zavajanje javnosti, ki temelji na polresnicah, saj ne verjamem, da škofi ne bi vedeli, od kod denar za delovanje njihovih gimnazij - objavo takega pisma v času intepelacije proti šolskemu ministru, pa je seveda težko razumeti drugače kot demagoško in neposredno vmešavanje Cerkve v politiko.