Približno v višini otoškega hriba sem svojega ribiškega znanca prvič zapazil. Na daljavo se mi je zazdelo, da je v travi čepel, kot pač mora počepniti tudi sam cesar. - Bom moral gledati, kam stopim, ko pridem do tja, sem pomislil. A ko sem se primaknil nekako na razdaljo za "dober dan" in "ali je bilo kaj?", sem videl, da ni čepel. Skrušeno je ždel na šopu poveznjene trave, z vijačnico ob sebi in glavo med koleni. Zazrl pa se je navzgor vame z že tako trpečim obrazom, da je bil kot sveti Frančišek Asiški na cerkveni freski. Sredi lica ob nosu sta mu tičali dve trojčkovi osti, ena do zavoja globoko v mesu, druga z zalustnikom pod kožo, velika rdeča žlička od meppsove upiravke pa mu je kot puranov čampelj opletala čez brk in zgornjo ustnico. Koža okrog vbodov je bila že otekla, pod očesom je imel modrico. Potne srage na čelu so kazale, da neznansko trpi.