Velik razmah dobrodelnih ustanov, kot ga opazimo v državah krščanskega zahoda v 13. st. - na pariškem področju sodi večina špitalskih fundacij med leta 1175 do 1300 - je bil temeljna oblika uresničevanja zapovedi milosrčnosti. To gibanje je črpalo svoj navdih iz novih oblik religioznih čustev, ki jih je M. D. Chenu označil z imenom "evangeljsko prebujenje". Mreža špitalov, ki so jih ustanovili krščanski darovalci miloščin in jih je večinoma vodila cerkvena administracija, je ležala vzdolž poti velikih srednjeveških romanj. Dobrodelna delovanja tega časa so bila oblika poglabljanja vezi posameznih družbenih skupin s cerkvenimi ustanovami. V trinajstem stoletju - za katero imamo na razpolago zgledno monografsko obdelavo problema - so imele vedno večji pomen meščanske iniciative v Andegaveniji; v mestih so nastajale cerkvene bratovščine, ki so na svoj račun gradile špitale - zavetišča, pozneje pa so se ukvarjale z njihovo upravo. Bratovščine usmiljenja so bile oblika družbena organizacije vernikov. Za beneške bratovščine je bilo dokazano, da so imele tudi pomembno vlogo v življenju izbrancev, ker so dajale družbeni položaj in dostojanstvo tistim, za katere ni bilo mesta v klasičnih ustanovah meščanske elite. V nauku in organizaciji milosrčnosti poznega srednjega veka je zelo izrazit razredni značaj njenega družbenega območja in naslova. V dobrodelni praksi v Italiji 14. in 15. st. so bili "sramežljivi siromaki" so imeli pri podporah prednost. Njihovo posebno upravičenost do podpore so razlagali z očitnostjo njihovega "sramu" - ker jim je njihov stan prepovedoval beračenje, hkrati pa se zdi, da je bil to znak njihove dobre morale. Tako v delovanju florentinskega Buonomina di San Martino kot tudi v ustanovah Monti di Pietù je bila v ospredju pomoč obubožanih članov višjih in srednjih plasti - uresničenje krščanskega "bratstva" je imelo svoja stanovska razmerja, zagotavljalo je prednosti "siromakom" iz družbene elite, kot je to dokazal ameriški mediavelist Richard Trexler. Enako so bili usmerjeni tudi hagiografski vzorci. Podobno kot pri prostovoljne siromaštvu, je šlo tudi tu za odpovedovanje oblasti ali imetju tistih, ki so vse to imeli - to zadeva tako zgodnejši vzorec siromaštva sv. Alekseja, kakor tudi poznejšega siromaštva sv. Frančiška. Zato so bili med tistimi, ki jim je bila namenjena podpora, plemiči, predvsem obubožani člani družbene elite: sv. Miklavž podpira plemiča, katerega hčerki sta se zaradi bede vdajali razuzdanosti, sv. Dominik pa je pomagal plemiču, ki je zaradi bede izročil svoje hčerke krivovercem.