Nihanje med slovensko individualnostjo in južnoslovanskim zbliževanjem je ostalo aktualno ves čas. Za ilirsko miselnost so se ogrevali zlasti pripadniki Štajercev in Korošcev (Slovanska čitalnica v Gradcu 1838, v Celovcu 1845, ilirska akademija na Štajerskem 1844 idr.), dve pomembni postojanki pa je dobila tudi v Ljubljani (1838) in Gorici (1840). Ideja narodne individualnosti je bila okrepljena šele po marčni revoluciji, in spet so bili Štajerci prvi, ki so ustanovili ustrezno društveno institucijo. Zgledu graške Slovenije, tako se je imenovalo društvo, so sledila vsa večja slovenska mesta, čeprav povsod ni ostalo pri istem nazivu. V tej dejavnosti je treba omeniti dunajsko Slovenijo, katere člani so izoblikovali načrt zedinjene Slovenije, in tri slovenska društva (Trst, Celovec in Ljubljana). V njih je bil poglavitni ton narodna obramba, ljubljanska enota pa je začela izdajati poučne in zabavne knjige. Njen konec je bil 1853. leta, ko je bila na vidiku že druga institucija, ki naj bi prevzela skrb za narodno knjigo. V tem času je bila namreč uradno potrjena Mohorjeva družba, za katere ustanovitev je imel največ zaslug A. M. Slomšek. Njena prvobitna zasnova je bila osredotočena v posvetni knjigi za ljudstvo, nadaljnji razvoj pa se je od te podlage odmaknil. Družba je postala cerkvena bratovščina (1859), s tem je stopila v ideološko enosmernost, ker pa je hkrati zajela veliko večino slovenskega ozemlja, ni pretirano reči, da je prav Mohorjeva družba ohranjala civilizacijsko raven in širila kulturo med Slovenci.