Pripadnike Wicce so imenovali Hudčeve častilce. V zgodnjih letih svojega obstoja je bila Cerkev zelo groba do svojih ljudi. Ni samo vladala nad njihovim načinom kmetovanja, ampak se je vtikala tudi v njihova življenja in posegla je celo med poročene pare ter njihovo seksualnost. Cerkev je zahtevala, da naj ljudje v seksualnem aktu ne uživajo, kajti to je bilo dovoljeno le višjim. Spolni odnosi so bili prepovedani ob sredah, petkih in nedeljah, štirideset dni pred božičem in ravno toliko dni pred Veliko nočjo ter še veliko drugih dni, tako da je ljudem ostalo morda za dva meseca dni na leto, ko je bilo spolno občevanje dovoljeno, brez užitkov seveda. Ni težko ugotoviti, da se je zaradi vseh teh grobosti kaj kmalu pojavil tajen upor. Kristjani so ugotovili, da jim molitve k takoimenovanemu Bogu Ljubezni ne pomagajo in tako so se odločili, da bodo molili k njegovemu nasprotju. Menili so, da če jim Bog ne pomaga, jim po vsej verjetnosti Hudič bo. Tako je nastal negativni Satanizem kot parodija na Krščanstvo, Satanizem, ki se roga Krščanstvu in je upor proti cerkveni ustanovi. Cerkev ni rabila dolgo, da je odkrila to uporništvo in je razširila idejo, da Hudič ne pomaga ubožnim kmetom. Vendar je Hudič-Satan dokazal, da prezira Cerkveno avtoriteto in se je popolnoma obrnil priti njeni ustanovi. Nato je Cerkev označila Satanizem za anti-krščanskega, enako je storila z Wicco ter oznanila, da sta Satanizem in Wicca eno in isto. Krščanstvo si je tu spet sposodilo enega izmed najmočnejših egipčanskih božanstev, Set-a (Satan), ki je ubil vrhovnega boga Ozirisa ter si nepravično prilastil njegov prestol. Set je zelo negativno božanstvo, ki je po mnogih bojih z Ozirisovim sinom Horusom končno zgubil egipčanski prestol in je bil, po posvetu vrhovnih bogov, postavljen v Raajevo barko kot čuvaj.