Anka Aškerc je z izjemnim strokovnim, organizacijskim in javnim delovanjem trajno prispevala k celostnemu ohranjanju kulturne dediščine. Po študiju umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je zaposlila v celjski območni enoti Zavoda za spomeniško varstvo in leta 1975 postala njena ravnateljica. Predsedovala je tudi Slovenskemu konservatorskemu društvu. Po letu 1992, ko se je znova spoprijela samo z umetnostnozgodovinsko dediščino, je nadaljevala vodenje obnovitvenih posegov na spomenikih ter leta 2004 ponovno prevzela vodenje celjskega zavoda, ki skrbi za kulturno dediščino. Aškerčeva se je ukvarjala s cerkveno arhitekturo iz vseh časovnih obdobij, gradovi in dvorci ter z nekaterimi ključnimi zgodovinskimi spomeniki. Med cerkvenimi spomeniki so se najobsežnejša dela izvajala na cerkvah sv. Mohorja in Fortunata ter sv. Primoža in Felicijana v Gornjem Gradu, sv. Martina na Teharjah, v Podvrhu in Laškem in na nekaterih drugih. Obnovitvena dela je vodila tudi v dvorcu v Novem Celju. S pripravo razstav, predavanji in vodstvi po kulturnih spomenikih si je prizadevala za popularizacijo kulturne dediščine in varstvene dejavnosti.