Ne boste verjeli, a te dni imam polne roke dela in letam naokoli, da sama sebe ne dohajam. Najprej je zbolel poštar Geza. Sem mu lepo rekla, Geza, cepi se proti gripi, a kaj, ko je trmast kot mula in zdaj leži v bolnišnici in mu moram vsak dan odnesti kup časopisov in čveke iz naše ulice. Prijateljica je šla za štirinajst dni v toplice in mi pustila v oskrbo želvo, mačko, dva kanarčka in morskega prašička. Imam dve strani dolg seznam, kdaj in kolikokrat moram temu živalskemu vrtu postreči z vodo in hrano. Vse to še nekako spravim pod streho; edino prošnji, da bi želvi pred spanjem dala ljubčka, ker je tako pač navajena, sem se pa uprla. Kar je preveč, je preveč! Še dobro, da mi ji ni treba vsak večer greti mrzlih nožic. Potem so tu še trije rojstni dnevi v štirinajstnih dneh, obvezen obisk sorodnikov za martinovanje, moj jesenski tečaj španščine, servis kolesa pred zimo, pospravljanje vrta zdaj že žalostnega videza … Saj ne vem, kje se me glava drži!