Večina ljudi si pediatra predstavlja kot zdravnika, ki cepi otroke. To je sicer res, vendar je njegovo delo veliko širše in zahtevnejše. Pod drobnogled smo vzeli razmišljanja specialista pediatra Gregorja Casermana, ki že vrsto let opravlja pediatrične storitve v Zdravstvenem domu Vrhnika. Najprej beseda ali dve o tem, kdo je pravzaprav pediater? Osnovno delo je vsa preventivna dejavnost: posvetovalnica, cepljenje, sistematski pregledi, odkrivanje razvojnih nepravilnosti, ukvarjamo pa se tudi s kurativo, ki zajema zdravljenje akutnih in kroničnih bolezni otrok. Poleg obsežnega teoretičnega znanja so pri našem delu pomembne tudi praktične izkušnje; sam z otroki namreč delam že 21 let. V ambulanti imamo vedno vsaj dva pacienta: otroka, ki potrebuje en pristop, in starše, ki pričakujejo drugačnega.V kratkem času, ki nam je na voljo, je to velikokrat skrajno naporno. Zdi se, da je bilo delo pediatra v zadnjem času razvrednoteno, v obdobju nekdanjega zdravstvenega ministra so pediatru želeli celo zmanjšati pristojnosti. Kako se je to odražalo pri vašem delu? Mnogi Vrhničani, predvsem tisti, ki so svoje otroke vozili v otroški dispanzer, se verjetno spominjajo že boljših časov, ko je bil ta res samo za otroke, pa tudi slabših časov, ko je bila populacija pacientov pomešana. To se je dogajalo predvsem v zadnjih desetih letih. Tako pediater ni bil več samo za otroke. Razlogi za to so bili različni, še najmanj pa so bili za to krivi zdravniki, ki so se pač trudili pomagati vsakemu pacientu - otroku ali odraslemu. Tudi sam sem bil pred tremi leti za krajši čas del tega sistema, vendar pa sem zaradi nestrinjanja s tem načinom dela rajši odšel na staro delovno mesto. Moje stališče je bilo, da naj pediater dela tisto, za kar je specializiran, splošni zdravnik pa tudi - torej za odrasle paciente. Ob današnjem napredku medicine ni nihče tako sposoben, da bi uspešno obvladal dr.med. Gregor Caserman vsa ta področja. Neprijetno prehodno obdobje je torej za vami ... Ponovno sem prišel nazaj januarja letos, ker sem dobil od direktorja Zdravstvenega doma na Vrhniki, dr. Primoža Rusa, podporo in obljube o organizaciji otroškega dispanzerja v taki obliki, kot je tudi v večini zdravstvenih domov po Sloveniji. Vsekakor bodo za to potrebne nekatere preureditve prostorov, kot tudi ustrezna kadrovska zasedba. Žal se ravno na področju osnovnega zdravstva kažejo vedno večja pomanjkanja zdravnikov. Kljub temu se pri vašem delu še vedno pojavljajo določene ovire ... S prihodom na novo delovno mesto se seveda pojavijo osnovne težave, ki jih ima vsak zdravnik: novi pacienti, stare navade, nov način dela. Potreben je tudi čas, da se pridobi zaupanje otrok in staršev in da se spozna, kakšen pristop je pravzaprav potreben za najmlajše in odrasle. Vsekakor si želim, da bi v našem dispanzerju delo potekalo tekoče, s kratkimi čakalnimi dobami, da bi bila naša dejavnost podprta z dobrim informacijskim sistemom (časopis, internet, elektronska pošta). Vse to bo mogoče, če bomo tudi kadrovsko ustrezno podprti, za kar pa v zadnjem času slabo kaže. Sicer pa je ta zgodba o pomanjkanju zdravnikov v Sloveniji najbrž znana že vsem. Mogoče samo še podatek, da je povprečna starost zdravnikov na Vrhniki 55 let. Izkušenj nam torej ne manjka, let imamo pa že preveč. Vesna Fujs