Vedno teže verjamemo, da so dosežki človeštva pozitivni. Vzemimo za primer cepljenje. Gre verjetno za najpomembnejšo zdravstveno pridobitev od urejene preskrbe s čisto pitno vodo dalje … Življenja sto tisočev otrok so varnejša. Ni nas več tako strah otroške paralize, davice … Seveda pa imamo starše, ki norijo, da cepljenje slabo vpliva na imunski sistem njihovih otrok. V nekaterih predelih Nemčije sploh nočejo cepiti otrok, ker se bojijo, da jim bodo zaradi tega odpadli nosovi ali nekaj podobno neumnega … Objektivno gledano živimo dlje kakor nekoč. Tudi delavski razred živi bolje kakor njihov stan na začetku dvajsetega stoletja. A življenje nam kaže, da živimo slabše ter da nam nenehno preti cela vrsta nevarnosti. Zdi se, da se je to zgodilo zato, ker smo izgubili zmožnost spoprijemanja z negotovostjo. Negotovost je lahko nekaj vznemirljivega ali zanimivega … Tudi Kolumb, preden se je odpravil na pot proti Ameriki, verjetno ni rekel, ojej, negotovost je nekaj slabega, raje ostanem v Genovi … Negotovost razumemo kot nekaj hazarderskega, nevarnega, kot preludij katastrofe. Maja se je v britanskih medijih sprožila ostra debata o poplavah. Poplavah tu, poplavah tam, pa na Kitajskem. Češ da se to dogaja zato, ker smo ljudje pokvarjeni. In takoj se je izrisala diagonala h globalnemu segrevanju ozračja. Pozabili pa so omeniti, da je Anglija deležna poplav, odkar pomnimo. In da je v preteklosti zaradi njih umrlo veliko več ljudi, kakor jih umre danes. Lani je zaradi poplav umrl samo eden. Leta 1953 pa je v eni sami poplavi umrlo 350 ljudi. Zanimivo, kajne?