Ko sem bila še majhna, predšolski otrok, je bilo za nas najlepše pričakovanje sv. Miklavža. Molili smo že mesec poprej, kot je bil njegov dan. Starši so nam povedali, več bomo molili, več nam bo prinesel. Vse, kar smo si želeli, smo napisali na papir, dali na okno in čez noč, ko smo spali, je odnesel papir z našimi željami. Imela sem brata, ki me je naučil moliti vse molitvice. Vsak večer sva klečala pri peči in molila. Bil je deset let starejši od mene in seveda ni verjel v Miklavža. Večer pred Miklavžem sva molila in mi reče: »Kar moli naprej, jaz grem pomagat cepiti drva atu.« Čez čas je potrkal na okno, nato pa prišel k meni: »Ali si slišala Miklavža, ki je trkal na okno? Lepo to, veliko ti bo prinesel, ker si molila.« Naslednje leto sem začela hoditi v šolo. Še vedno sem verovala v Miklavža. Po pouku me je sošolka povabila k njej domov in mi pokazala, kaj vse ji je prinesel Miklavž. Ko sem si ogledovala igrače in sladkarije, sem jo vprašala: »Koliko časa si pa molila, da si dobila vse to?« Ona se mi smeje in vpraša: »Kaj ti res še verjameš, da vse to prinese Miklavž? Vse to dajo starši ponoči v kuhinjo, ko mi spimo.« Kar nisem hotela verjeti, da je to res. Pri nas na Vrhniki je bila navada, da je prišel Miklavž v vsako gostilno. Z njim sta bila tudi dva angela in hudički. Seveda, ko smo bile že dekleta, smo tudi vedele, kdo je oblečen v Miklavža ali hudiča. Če nismo znale odgovoriti na vprašanja, nas je hudič odpeljal ven