Ko je ostal Lužin sam na peronu, je stopil k stekleni omarici, kjer je petero lutk z golimi visečimi nožicami čakalo, da zacinglja kovanec ter bodo lahko oživele in se zavrtele. A tega dne je bilo čakanje zaman, ker je bil avtomat pokvarjen, in deset kopejk je šlo v nič. Lužin je za hipec počakal, nato se je obrnil in odšel proti koncu perona. Na desni strani je na velikanskem zavoju sedela deklica in jedla zeleno jabolko, podpiraje si komolec z dlanjo. Levo je stal moški v usnjenih golenicah, z jahalno palico v roki, in gledal v daljavo, proti robu gozda, kjer se je moral čez nekaj minut pokazati znanilec vlaka - bel dim. Spredaj, na desni strani tirnic poleg brezkolesnega rumenega vagona drugega razreda, vraščenega v tla in spremenjenega v trajno človeško bivališče, je možak cepil drva. Mahoma je vse to zagrnila megla solz, trepalnice so ga žgale, nemogoče je bilo zdržati, kar je imelo slediti: oče s pahljačo vozovnic v roki, mati, ki z očmi prešteva kovčke, prihrumeli vlak, postrešček, ki pristavlja stopničke k vagonu, da bodo laže vstopili. Ozrl se je naokrog. Deklica je jedla jabolko, moški v usnjenih golenicah je gledal v daljavo; vse je bilo spokojno. Kot da se sprehaja, je prispel do konca perona, mahoma pospešil korak in kar stekel po stopnicah - shojena potka, vrtiček postajnega načelnika, ograja, vratca, smreke, potem plitva tokava in takoj nato temen gozd.