Milorad je ustavil traktor in pogledal iz oklepne kletke, ki mu je že nekajkrat rešila življenje, ko se je prevrnil s traktorjem. Predvsem pred leti, ko je imel šibkejši stroj. »Pri morebitnem prevračanju je temeljno samo to, da tudi po naključju ne skočiš iz traktorja, ker bi te zagotovo povaljal. Ko se vse skupaj ustavi, stopiš ven, ga s pomočjo vitla sam postaviš na kolesa ali pa pokličeš pomoč,« se smeje Milorad, ki v kočevskih gozdovih seka že skoraj 40 let, vse od leta 1969, ko je za kruhom prišel iz Bosne v Slovenijo in si v Stari Cerkvi ustvaril družino ter spoznal prijatelje. Sekači imajo benificirano dobo, traktoristi pa ne, kar je najmanj nenavadno, saj traktorist prav tako žaga z motorno žago, vendar se to ne upošteva. »Ko sem leta 1969 prišel v Slovenijo in v gozd, smo tukaj delali še klasično. Motorne žage smo sicer že imeli, hlodovino so šlajsali s konji, drva pa nosili s samarji na konjih. Kot mlad fant sem začel kot sekač. Eden je žagal, dva pa sva lupila hlodovino in cepila drva. Zanimivo je, da sem začel v gozdovih okoli Smuke, sedaj ko se počasi odpravljam v penzion, pa sem spet tu.« Pet let je delal kot sekač, vmes je vozil kombi, zadnjih 35 let pa vozi traktor. »Vsi moji sodelavci, ki so začeli takrat kot jaz, so že v pokoju, jaz pa sem še v gozdu. Ampak pravijo, da sem pač traktorist. Očitno tisti, ki je pripravljal predloge za benifikacijo, ni nikoli videl dela traktorista sekača v gozdu,« se je kar malo kislo nasmehnil Milorad. Med sekači velja za starosto in je nekako, tudi zaradi svojih let in izkušenj, neformalni vodja skupine. »Ja, res še ne vem, kaj bom delal, ko se bom upokojil. Gozda pa je bilo dovolj,« je rekel.80.000 kubikov sem podrl