opustil premiersko funkcijo in kandidiral za predsednika, če mu bo šlo na bolje. Zdaj pa lahko sklepamo, da se je v bistvu odločil za kandidaturo – in skoraj samoumevno zmago – ravno zato, ker mu ni šlo na bolje in ker se je odločil, da vzame zdravljenje v svoje roke. Tega si kot premier ne bi mogel privoščiti, ker fizično in psihično – pa tudi časovno – ne bi zmogel tako naporne službe ob tako zahtevni samoterapiji s puščavniškim načinom življenja, duhovnimi vajami, skrbjo za zdravo prehrano, itd. Si predstavljate predsednika vlade, ki ima toliko časa, da živi sam na gori, daleč od ponorelega sveta, si sam cepi drva, peče kruh, kuha psu in kupuje ekološke pridelke? Seveda ne! Drnovšek je imel v rokavu zvit in resda tvegan načrt, s pomočjo katerega je morda res preživel terminalno bolezen, vendar je z njim tudi opetnajstil državo, ki jo zdaj vodi. Preporod mu je lahko uspel le na predsedniškem položaju, ki je že po Ustavi manj pomemben in zahteven, zdaj pa ga še sam trivializira. Po treh letih tračev o njegovem zdravju – in občutku, da predsednika sploh nimamo – se je pojavil na Zaplani. Potem je oznanil, da ima odraslo hčerko. Potem smo s pomočjo hrvaških medijev – le zakaj ne slovenskih?! – izvedeli “vse podrobnosti” o bolezni. Medtem je začel s solističnimi akcijami jeziti domače in tuje politike. Super. A to mu očitno ni dovolj. Drnovšek se zdaj pojavlja kot odštekan modrec le zato, ker je okrog prinesel smrt in doživel razsvetljenje. Tako zdaj napeljuje k bojkotiranju mesne prehrane in uradne medicine; farmacevtska industrija in pivovarništvo po njegovem nista v nacionalnem interesu, ker sam teh izdelkov ne konzumira; če mu še večji odštekanci položijo v usta vprašanje, zakaj ljudje ubijajo (beri: jedo) živali, sami pa zahtevajo zase vse pravice, se posmehne pravnikom in zakonodajalcem; bluzi; filozofira; maha z rokami; stresa slabe šale; itd. Drnovšek je postal popularen, ker redefinira lik politika. V tem je veliko pozitivnega, žal pa tudi slabega. Politik ne more biti čudak in se s tem še postavljati. Za predsednika države pa je še posebej pomembno, da izžareva etičnost, ne da bi pri tem silila v ospredje