Knjiga, ki je bila prevedena v številne jezike, opisuje življenje v Kalkuti, glavnem mestu Bengalije. Ime tega mesta, ki je sinonim skrajne bede, je tesno povezano z imenom matere Terezije, velike pričevalke evangelija v sodobnem svetu, ki je prav tukaj s svojimi misijonarkami ljubezni začela skrbeti za najbolj uboge med ubogimi. Dominique Lapierre se je srečal s to izredno ženo in sklenil je, da bo polovico svojih honorarjev namenil ubogim v Bengaliji. Svoje darove hoče spremeniti v nekaj konkretnega in tako po njegovi zaslugi v Bengalskem zalivu (tam je bil nekoč cvetoč slovenski jezuitski misijon, kjer še vedno deluje zadnji slovenski misijonar p. Jože Cukale) plavata dve ladji, ki se po njegovi knjigi imenujeta Barka mesta radosti številka ena in številka dve. Ladja je plavajoča ambulanta za različne bolezni predvsem za tuberkulozo, ki je zaradi revščine in lakote zelo razširjena. Prvo barko je podaril že pred leti. Druga je precej izpopolnjena: na njej zdravniki cepijo ljudi zoper razne nalezljive bolezni in jim nudijo prvo pomoč. Veliko je takih, ki so jih ugriznili krokodili ali tigri, ki so tod zelo krvoločni. Prvo Pomoč nudijo kar na ladji. Težje bolnike pa potem prepeljejo v bolnišnico na kopnem. V njej je sodobno opremljena ambulanta, laboratorij za medicinske preiskave in sobe s petdesetimi posteljami. V bolnišnici je zaposlenih štirinajst zdravnikov, povečini domačinov, ter okoli trideset medicinskih sester in laborantk. Z bolnišnico je povezana tudi "ljudska" zdravstvena šola, ki jo obiskujejo predvsem mlade žene. Na tem področju še posebej velja afriški pregovor: "Če poučiš moškega, bo postal boljši, če poučiš ženo, pa bo postala boljša cela vas." V tej šoli učenke dobijo ne samo temelje zdravstvenega varstva, temveč se učijo tudi brati in pisati, saj je nepismenost - spet zaradi revščine - težka bolezen Bengalcev. Žene, ki uspešno opravijo oba tečaja, dobijo naziv "mati voditeljica" (mother leader).