Na skoraj vseh posegih (v zdravstvo, sodstvo, šolstvo…), ki jih je predlagala vlada, so opazna znamenja upravičenosti. Po nekem čudnem ključu pa se mnogokrat pokaže, da predlogom po spremembah v argumentiranju nekaj zmanjka in da se na koncu razprava s pomanjkljivimi argumenti prevesi v politično polje, kjer se oglasi govorica moči. Deloma je nezaupanje vladajoče garniture do aktivistično naravnanih delov civilne družbe razumljivo, saj je bilo politično manipuliranje s slednjo zelo dolgo časa eno najbolj dovršenih opravil tako ali drugače delujoče partije. Toda po drugi strani nobena oblast ne vzdrži argumenta, če svoje sreče za dialog ne preizkusi ravno v civilni družbi oziroma zainteresirani javnosti. Odločitev »nevidne partije«, da se dvigne nadnjo in si jo podredi, je bila namreč po vsebini in formi temeljni razlog za demokratične spremembe, vendar si vse do danes še nihče ni zmogel podrediti mnenjskega potenciala civilne družbe. Ravnanja nekdanje oblasti in sumi o temnih ozadjih in teoriji zarote se danes težko uporabijo kot olajševalni alibi za ravnanja, ki bi morala biti drugačna. V prvem obdobju privatizacije je LDS res uspelo kolikor toliko podkupiti civilno družbo, jo celo medijsko manipulirati, nikakor pa si je ne podrediti. Vlada je odvisna od podpore javnega mnenja, zato ravna najbolj pametno, če interes javnosti postavi na prvo mesto, vsekakor pa pred interes lobijev, ki jo morebiti podpirajo. V zdravstvu je lahko merilo le učinkovita in cenovno sprejemljiva storitev za ljudi, ne pa farmacevtski ali kak podoben lobi. V šolstvu je položaj še jasnejši, saj je omrežje javnih in zasebnih šol strokovno dobro opredeljeno in se je zakulisna bitka bolj ko ne skrčila na razmerje med javnim laičnim in finančno zainteresiranim cerkvenim šolskim sistemom. Poskus posega v avtonomijo univerz pa je v zadnjem času zanesljivo najbolj občutljiv in je hkrati najboljši primer, kako si vlada lahko zaradi interesa in vpliva visokošolskega zasebnega sektorja vsej javnosti na očeh skoplje grob.