Z vprašanji so ljudje dobesedno oblegali strokovnjake, ki so se doslej ukvarjali s kolesom. Najbolj jih skrbi obnašanje lesa, kaj vemo o njem in kako bomo z njim ravnali, je povedal Martin Zupančič iz Biotehniške fakultete, ki se ukvarja z raziskavami lesa, tudi prazgodovinskih primerkov. Najdba iz mokrega lesa je namreč izredno občutljiv muzejski predmet: če bi jo vzeli iz okolja, v katerem se je ohranila skozi tisočletja, bi v kratkem času razpadla, je pojasnjeval arheolog dr. Anton Velušček, ki so ga ljudje med drugim spraševali tudi, zakaj na Barju ne poišče še drugega kolesa. Za zdaj smo se v muzeju odločili zgolj za preventivno konserviranje, iščemo najboljšo rešitev, z mednarodnim simpozijem o ohranjanju predmetov iz mokrega lesa nameravamo okrepiti domače znanje in izkušnje, je pojasnjevala arheologinja Irena Šinkovec. K več kot pet tisoč let staremu lesenemu kolesu iz jesenovega lesa s hrastovo osjo, ki je burilo domišljijo in medtem počivalo za zaveso v destilirani vodi in pridušeni svetlobi, so spuščali občudovalce v omejenih skupinah. Slovenci smo pač usekani na Guinnessove rekorde in vsakršne skrajnosti v smislu 'naj', je hudomušno dejal čakajoči v vrsti.