Ko sem poslušal zavzete razlage o šentjernejskem petelinu, se mi je zdelo super že to, da neki kraj najde dejavnost, o kateri se govori, razpravlja, tekmuje. Na ta način nastane tista mešanica navdušenja in skupinskega občutka, ki v mestih ni mogoč. V manjših krajih pa je škoda, če zaradi posnemanja urbanih vzorcev življenja ljudje posnemajo tudi tisto, kar je pravzaprav mestna nemoč. Manjši kraj recimo zmore čisto drugače povezati ljudi kakor mesto. Seveda pa se je treba spomniti nečesa, kar je vsem v veselje, kot je recimo postala Šentjernejcem vzgoja njihovega petelina. Poleg tega je petelinček, ki si prizadeva do Julije, še dobra marketinška izmišljija. Dovolj metafor za pogovore, prireditve in reklamne akcije še za sto let naprej. O petelinu ima celo Balašević eno svojih najboljših pesmi. In priznam, tudi meni so petelini na vožnji iz Šentjerneja burili domišljijo. Recimo vprašanje, ali je za tekmovalnega petelina res vsaka kokoš, ki mu jo pokažejo na cilju, enako spodbudna. Če ne, pa je v prednosti petelin, ki mu pokažejo bolj mikavno kokoš! Kaj ne bi torej vsem petelinom pokazati iste kokoši? Bodisi tako, da bi tekmovali zaporedoma, na čas; ali pa bi bile dirkalne steze v obliki zvezde, kot ceste, ki vodijo v Rim, v središču pa kletka in kokoš.