Ko je tri zime pozneje Ira čakala na smrt zaradi prenehanja želje po bivanju, se je spominjala februarja 1996 po pižamah. Njena jutra so tistega leta postajala daljša, nadaljevala so se v popoldneve in se včasih raztegnila v dni. Naloge podpredsednice Imperija so bile dovolj ohlapno določene, da so ji dovoljevale počivati, in nobenega razumnega razloga ni videla, da bi se premikala, kadar je k temu niso pripravili zunanji dražljaji; njenim silovitim izbruhom nepretrgane delavnosti so redno sledila obdobja popolnega mirovanja. Takrat se je zavijala v črtaste moške pižame iz smaragdne, škrlatne ali kobaltovo modre svile, ki jih je izbirala zaradi udobja in občutka, da je njeno golo telo pod njimi snažno kakor na soncu in vetru, njihovi živi odtenki pa so jo razveseljevali. Ker je čez vse ljubila vonj po sveže opranem, jih je zamenjala večkrat na dan, ob vseh urah je poležavala v dišečih kopelih in si pod dojki vtirala vanilijevo esenco. Skoz okna svojega novega apartmaja nedaleč od Arke je opazovala srednjeveški čolnarski pristan, ki je ob enajstih dopoldne, ko so se nad reko razblinjale tanke meglice, vstal iz preteklosti, poslušala je kdo ve kako oživljeno vpitje cehovskih vajencev, ki ga je žametno pridušenega voda odplavljala k oddaljenim bregovom časa, z občutljivimi uhlji je prestrezala votlo kotaljenje vinskih sodov, izkrcanih z bark, in škripanje konjskih vpreg, ki so odvažale pripeljano blago, vrtela je glasbo z zgoščenk, ne da bi si poskušala zapomniti njene teme in stavke, in deskala po internetu. Ob sredah in petkih je na e-mailu odkrivala takale pisma: “Bog naj vas blagoslovi in vam nakloni zdravja, ker ste mi dali Pikija, ki je mojim starim dnem prinesel toplino in srečo.” Med vrbami ob zelenih valovih je gledala, kako duhovi ribičev pletejo mreže, ki si jih je ogrnila, kadar je hotela postati nevidna. Dolga samota in lenarjenje je nista nikoli potrla niti nista kazala na to, da bi jo mučila depresija. Hrano si je naročala po telefonu, v slast so ji šli jordanski hómos in semena granatovcev, ki jih je s srebrno žličko zajemala iz skodele, napolnjene z zdrobljenim ledom. Ampak tako kakor male zveri jo je dvakrat na teden le gnalo na lov, morala je označiti svoje ozemlje ali pa je morala z igro dati duška nakopičeni živahnosti, pod večer se je preoblekla v prodajalko vijolic in v raztrganem plašču krožila po beznicah, kjer je klošarjem s šepavimi psi v klobuke spuščala zlate zapestnice, ki si jih je z dolgimi prsti odpela pod širokim razcapanim rokavom. Tu in tam se je prikazala v podjetju ali na Gospejinih čajankah. Uvrstila se je med kandidatke, med katerimi so bralci poslovne priloge osrednjega dnevnega časnika s pošiljanjem glasovnic izbirali menedžerko leta, vendar ji je odleglo, ko je bilo to za njo, ne da bi morala biti izvoljena. Uživala je, ko je pred odhodi z doma preizkušala prožnost svojih udov in jih pretegovala, si čedila dlako in brusila kremplje, ure in ure je pilila nohte, bili so češnjevo rdeči, oblačila se je silno pozorno in silno počasi, ravnala si je nogavice na mečih, nosila je rdeče podveze, njeno perilo se je moralo tesno prilegati ledjem, kakor da bi si opasala meč, natikala si je bakrene prstane in težke verižice z amuleti iz žada, kakor da si nadeva oklep, naraščanje adrenalina jo je opajalo in če jo je takrat kdo obiskal, je bil presenečen nad jasnim in odločnim zvenom njenega glasu. Nekega jutra, ko je spanec počasi odtekal, mmm, in je v njeni spalnici zadišalo po cimetovih svečah, mmm, je z zaprtimi očmi leže pod neko novo težo, ki jo je varovala in ji oblivala kosti z mehkim ognjem, da je bila kakor punčka iz cunj, spoznala, da je pokrita s kratkim krznenim ogrinjalom Palade Atene, kakršna je izklesana na piedestalu arhaičnega templja na Partenonu. Bil je popoln, spredaj razklenjen krog krzna, spleten iz hrbtov neštetih vider in kun, ki so se pred smrtjo podale čez grape in skoz brinovo goščo k zavetnici mest in vojščakov, da bi ji ponudile svoje kožuhe, in v loku ga je obrobljal debel venec iz kač. Bile so krotke strupenjače, po tistem, ko je Gospa eni od njih strla glavo, so se druge naučile v navzočnosti boginj vesti ponižno; bingljale so s pobešenimi trebuhi, kakor da bi bile ovite krog veje, in ker Ira ni marala ženskih torbic, ni pa vedela, kam bi med hojo z desnico (imela je silno spotegnjen korak), je pred ljudmi kakor Palas Atena stiskala kačo za vrat, kakor da drži sprehajalno palico za glavič, da ji je iz pesti molela le robata, trikotna modrasova glava. To oblačilo, ki je v enaki meri utelešalo razkošje, bojevitost in moč, je zaslovelo v krogih ljubljanske elite, postalo je Irin razpoznavni znak in vse dotlej, dokler ni v neki podstrešni izbi za zmerom zaprla oči, ki jih je tik pred tem še upirala v prižgano električno pečko, v spiralo iz cekasa barve zamirajoče žerjavice, ga ni nikdar več slekla.