Vendar iz Dejinih klicev na pomoč ni mogla razbrati nič določnega. Zato je sedla, poskusila se je zbrati in premisliti, kaj naj stori. Najbolj jo je begalo to, da ni bilo stražarjev. Kam sta zginila? Snoči so se tako lepo pomenkovali. Stena Belica jima je pogrnila posteljo, pred njima se je dvigala zelena planina. Ko sta jo gledali, se jima je zdelo, da se tudi ona smehlja njima. Kakor da je hotela reči: Dobro se naspita, jutri pa se vidimo in pogovorimo. Zdaj je okrog nje temno, razločiti se da bolj malo, samo obrisi. Kaj pa je tista svetlobica? Ne, ni daleč; prav blizu, tam, kjer je snoči stal Žirek Hrast, se svetlika v noč blaga svetloba, z njo pa, se zdi Leji, potujejo Dejini stoki. Počepnila je in se po vseh štirih prikobacala tja. Ojoj, kako se je zgrozila, kajti znašla se je na robu strašljivega prepada. Od kod to? Pa kaj pomaga razglabljati o tem. Zdaj je najpomembnejše, da pomaga prijateljici. Od nekdaj sta se lepo ujemali; ko sta se odpravili na pot, pa sta si obljubili večno prijateljstvo. Zdaj pokaži, kakšna prijateljica si, se je opogumljala. Ko se je spet zabliskala svetloba, ni zaprla oči; prepričevala se je, da se ne bo ustrašila, pa če zagleda kar koli. In za hip je opazila pred seboj ledene stene strašnega prepada. Tak hlad je puhtel iz njih, da se je zbala, da ji bosta delno od groze, delno od mraza zledenela kri in dih. Premagala je strah in si pomela oči preprosto zato, da bi se prepričala, ali ji morda ne pošiljajo kakih neresničnih podob. Ko se je svetloba zabliskala vnovič, je že mogla dalj gledati v brezno. In zagledala je, kako njena prijateljica deževna kaplja Deja visi visi ali morda plava v zraku? Ja, zdaj vidi, Deja je ujeta v pajkovi mreži, onkraj pa si pajek brusi kremplje. Pravzaprav ne pajek, temveč kosmata osmeronoga zver. Ravnokar je pokazala zobe Deji.