Tako kot zna v hrvaški Istri skoraj vsakdo že razdreti kakšno o Slovencih, modrovati o narodovem zančaju in si predstavljati, kako je do vsega prišlo in kam še bo to šlo, je onstran meje na Kolpi več skomiganja z rameni. Tudi več zamer, več neposrednih prizadetosti. Ljudje so tukaj veliko hodili na delo v slovenska podjetja in ko je tem začelo iti slabo, so bili prvi, ki so se znašli na cesti. Tega še niso pozabili. Mejni prehod v Brodu na Kolpi bi lahko bil tudi mitnica, na kateri pobirajo mostnino za prehod čez reko, tako zlahka je priti čezenj. "Vse se bodo zmenili, boste videli, ko pride Granić v Ljubljano," nas je pomirila gospa Mila Jazbec, Slovenka, ki se je v Brod poročila pred več kot tridesetimi leti. V Delnicah, razdrapanem mestecu bogu in hribom Gorskega Kotarja za hrbtom, pa se je čas itak ustavil pred dvajsetimi leti. Slovenci so tam pravzaprav le še spomin, skoraj tako daleč kot kakšno eskimsko pleme. "V Sloveniji sem bil letos samo enkrat, ko sem šel po nek del za avto," je povedal lokalni mesar. "Za te probleme naj skrbijo tisti, ki jih za to plačujejo, jaz imam dovolj svojih skrbi," je še pribil, njegov mladi mesarski pomočnik pa je medtem s sekirico trančiral svinjsko glavo in se prijazno smehljal. Mogoče on še kdaj zaide v disko v Kočevje in pleše z brhkimi Slovenkami. Vilko Majnarić ima na glavni ulici v mestu že dvajset let svoj brivski salon. "Vse to, Piranski zaliv in tistih par vasi in elektrarna, se zdi tako strašno velik problem, če poslušate politike," pravi, "toda v resnici so to prave drobnarije, o katerih se da dogovoriti en dva tri. Tudi časopisom ne verjamem, ker vsi po malem lažejo." Gospod, ki mu je ravnokar pristrigoval lase, se je z njim strinjal, kako ne, če je čutil njegove škarje na vratu. Toda prikimaval je še, ko mu je Vilko že pokrtačil lase z obleke, in se je že napotil proti vratom.