Prva starina, ki jo je Janez vzel v roke, je bila očetova šatulja za brivski pribor z letnico 1859, za njim star peglezen, mlinček za kavo, zadrečka glinasta posoda, pa merniki, stare ure in še nešteto drugih reči. Za redko, a izredno dobro ohranjeno ralo je dal tri plače, za kakšno drugo reč le nekaj drobiža, pa se je na koncu vse izravnalo. Zelo dragocena je 620 let stara samostanska kadilnica, med najzanimivejše stare uporabne predmete pa sodi glinasta posoda, imenovana klobuk, gospodinje so jo uporabljale za peko krvavic v krušni peči. Pokrita je bila z železno mrežo, da je mastna godla odtekala na dno posode (že v starih časih so se torej ogibali maščob!), in seveda s pokrovko, da se klobasa ni presušila. Četudi je Janez zagotovil, da v eni od starih gornjegrajskih oštarij še pečejo klobase v takih posodah na star način, kajpada v krušni peči, natakarica tega ni potrdila in slastnih krvavic tudi ni ponudila. Škoda, a izziv nedvomno velja izkoristiti.