Potem je nekaj časa ni bilo blizu, ker je bila verjetno užaljena, a zadnjič se je s svojim Ludvikom končno le narisala pri nama. Ker jo moje pomanjkljivo zanimanje za druge jezi, mi je morala postreči z vsemi najnovejšimi govoricami. »Tale je huda: saj poznate Ferdinanda Ficka, mestnega brivca?« jo kar razganja od vroče novice. »In njegovo pomočnico Bernardko tudi, kajne? No, izvedelo se je, da je brivski mojster poleg žene že lep čas veselo krtačil tudi Bernardko!« je povedala moja sestra. »In nihče ni vedel, dokler nekega jutra golobčka nista pustila rolete na pol spuščene, pa ju je zalotil Matičkov Pepi!« Verjetno bi moja splošna izobrazba hudo trpela brez te informacije! »In da boste vedeli, menda je ordiniral tudi z natakarico Milico iz bifeja Pri sodčku!« je dodala Rozi. »Družaben človek pač!« je hladno komentiral svak Ludvik. »Krasen nov izraz!« sem se zasmejala. »Vidiš, dragi moj, če si bom kdaj omislila ljubimca, bom rekla, da sem pač družabna punca!« »Prav!« je odvrnil moj Rudi. »Če se ti bom jaz kdaj zlagal, pa me boš ujela, bom dejal, da ne lažem, ampak imam pač bogato domišljijo!« »Sosedov Fonza, ki ima lepljive prste, potemtakem ni tat, ampak človek s pomanjkanjem občutka za tujo lastnino!« se domisli Ludvik. »Kaj govorite neumnosti! Naj vam raje povem, da je Mlinarjeva Mici ...« hoče nadaljevati moja sestra. »Veš, pravzaprav sem se ravno domislil še enega novega izraza,« ji v besedo pade moj stari. »Opravljivke niso opravljivke, ampak lokalne informatorke s socialnega področja!« »Ali komunalne delavke verbalne kanalizacije,« doda Ludvik. »Glede na gnojnico, ki se preliva!« Rozi užaljeno umolkne. »Menda društvo upokojencev prireja izlet v Prekmurje. Bomo šli, kajne?« reče čez čas. Po mojem je dojela. Za koliko časa, no, to je pa že drugo vprašanje!