»Ker je živel. Saj tam je bil namen, da ga ubijejo, pa sta ga dva Mariborčana, eden je bil brivski mojster, drugi pa ne vem kaj … Ali veste to zgodbo? Ta dva sta ga rešila, in sicer kako? Ko so jih pripeljali v Mauthausen, so vse slekli do golega. Morali so leči na trebuh in takrat sta ta dva poskrbela, da je šlo prek cele vrste – Prežih je bil bolj proti koncu – povelje: 'Povejte naprej, Prežiha imate gori, povejte: Ne dvigaj glave, ne dvigaj glave'. Kajti če jo je kdo dvignil, so ga takoj ustrelili v glavo. Takrat sta ga rešila in tudi pozneje sta priskrbela, da je včasih dobil košček kruha, da je preživel. In v kuhinji so celo podkupili tistega, ki je imel pod komando te skorjice za ujetnike, ne vem, kako so ga podkupili, da je dal včasih za Prežiha kakšen kos kruha. Prežih je prišel k meni tako suh, tako suh, ko je rekel: 'Roke pa ti ne bom dal'. Jaz ga najbrž ne bi poznala, ker so mu že lasje odpadli in zobje. Bil je revež. Uničen, uničen. Ampak potem si je opomogel. Ni pa bilo preprosto.«