Z avtomobilom se je odpeljal do banke, kjer je imel najet sef. Tam je na varnem pustil zemljevide in se odpravil do Robertovega doma. Ta je imel najeto stanovanje v enem od stanovanjskih blokov med avenijami Vermont, Florida in Rhode Island. Parkiral je daleč od stavbe in se previdno približeval njenemu vhodu. Vedel je, da veliko tvega, toda moral se je prepričati. Ves čas se je oziral, se ustavljal, da bi popravil vezalke, in opazoval okolico. Nič sumljivega. Prišel je do vhoda. Vstopil je in se po stopnicah povzpel v drugo nadstropje. Pred vrati Robertovega stanovanja se je znova prepričal, da mu nihče ne sledi in da ga nihče ne opazuje. Bil je sicer tisti del dneva, ko je v stavbi zelo malo stanovalcev. Prijel je za kljuko. Vrata so bila zaprta. Vzel je ključ in odklenil. Oba sta si bila že zdavnaj izmenjala ključa stanovanj, da sta lahko v odsotnosti drugega pobirala pošto in zalivala rože. Vstopil je. Ko je zaprl vrata za seboj, je izvlekel pištolo. Robert je živel v lepo urejenem dvosobnem ljubezenskem gnezdecu z velikim balkonom, ki je gledal na park z otroškim igriščem. Pregledal je vse prostore. Nič. Šel je v spalnico. Postelja je bila pospravljena. Če je Robert prenočil v njej, ni mogel ugotoviti. V kopalnici je pregledal brivski čopič – bil je suh kot poper. Zobna ščetka ravno tako. Ne, Roberta Garafajana davi ni bilo doma. No, vsaj obril se ni ali si umil zob, kar bi bilo za njega zelo neobičajno. Zapustil je stanovanje. Na poti v motel se je ustavil v neki restavraciji, da bi zajtrkoval. V lokalu so stregli hitro hrano. “Hujše hrane nisem jedel niti v Afganistanu,” je z gnusom pomislil, a se v naslednjem trenutku nasmehnil: “Me vsaj ne bodo iskali tukaj, ker v življenju nisem stopil v podobno restavracijo.” V motelski sobi je zopet zagrabil telefonsko slušalko. Zavrtel je Garafajanovo službeno številko. Še vedno ga ni bilo tam. Kaj sedaj? Odločil se je poklicati vse bolnice in rešilne postaje v okolici. Vedel je, da ima malo možnosti, da bi kaj izvedel, a vseeno ... “Dober dan. Ime mi je Paul Garafajan. Zanima me, če so morda k vam pripeljali Roberta Garafajana. To je moj brat in ga pogrešamo doma in v službi ...” ... “Seveda bom počakal.” ... “Nič?” ... “Vseeno hvala in nasvidenje.” Zavrtel je kar nekaj številk in vsakič dobil enak odgovor. Poskusil je še zadnjič.