C'est la vie in enkrat se živi, sem si rekel, zato sem sprejel ponudbo, da me Salem z nafte polno cisterno zapelje kakšnih petnajst kilometrov, do mesteca Džolfe, kjer je bil mejni prehod za Nahičevan. Salem jo bo mahnil naprej, jaz pa si bom moral poiskati taksi za mejni prehod Megri, kakšnih 60 kilometrov dalje. Cisterna je bila stara, mastna, kot da bi puščala. Povsod je smrdelo po nafti. So se okrog nje nabirali hlapi? Na več mestih je bila ovalna stena vbočena in zarjavela. Pod podvozjem pa so se kresale iskre in iz izpušne cevi je neredko zapokalo. Poleg vsega je Salem v kabini veselo kadil in metal ogorke skozi okno. Sveta nebesa, naj samo eden trešči na mastno površino. Pol trd, pol že skorajda preveč odprt sem le srečno prestal še to preizkušnjo. Salemu sem za darilo izročil še največ, kar sem imel, četrt prazno, vendar ne tretjerazredno dišečo brivsko vodico. Dober fant, le da ga mati ni naučila kaj prida odgovornosti. In kaj jim polpismene mame lahko dajo? Le golo ljubezen in neke osnovne moralne vrednote! Kaj pa vse ostalo? Ključ za naprednejšo, varnejšo družbo je torej izobraziti mame!