Tudi o tem, da ga je najprej in najbolj vzljubila moja žena Milka in da je samo po sebi umevno, da jaz ležim pri vratih in lajam, če gre kdo po stopnicah, Miško pa se preteguje v postelji, ne bom več tožil. Malo znane slovenske zavisti pa se mi vseeno zbudi, ko opažam, da si z ženo rečeva, kako si za novo leto ne bova podarjala daril, saj penzije ne dopuščajo, da bi kupovala še drug drugemu, čeravno prav takrat spoznava, koliko sorodnikov in prijateljev imava, ki pa jih res morava obdarovati … Vseeno ji kupim kako malenkost, ona pa meni nogavice in brivsko kremo na primer. Pa Miško? O, to je pa že druga zgodba! Miško dobi novo vrvico, da bo dedek srečen, ko ga bo peljal na sprehod. Dobi dve svetleči posodi, eno za jest, drugo pa pit. Dobi žogico, ki jo preganja po stanovanju, žogica pa poje »jingle bells, jingle bells« dobi palčka, ki žvižga, če gre mimo ali ga polula ... Za Silvestrovo Milka pelje Miška večkrat na balkon in mu reče, nocoj lahko kar tu lulaš. Ko je pred leti, ko sem še pil šampanjec (in ostalo), videla, da sem lulal na balkonu, ne po omarici kot Miško, ampak v curku dol na dvorišče, me je nadrla, da me je še danes sram. Ampak saj nisem otrok, da bi bil zavisten psičku, si rečem.