(topo): Pusti čižka pri miru! – – – Kaj ne vidiš nobenega izhoda, nobene rešitve? (premišljuje): Ne! GOSPODIČNA: Kaj bi ti naredil, če bi bil v moji koži? JEAN: V vaši? Čakajte no! – Kot plemkinja, kot ženska, kot – izgubljenka. Ne vem – pač! Zdaj sem se spomnil! GOSPODIČNA (vzame britev in naredi gib): Takole? JEAN: Ja! – Ampak jaz ne bi naredil tega – zapomnite si to! Ker je le razloček med nama! GOSPODIČNA: Ker si ti moški in sem jaz ženska? Kakšen razloček pa je v tem? JEAN: Isti razloček – kakor – med moškim in žensko! GOSPODIČNA (z britvijo v roki): Jaz pa bi! A ne morem! – Tudi moj oče ni mogel, takrat, ko bi bil moral. JEAN: Ne, ne bi bil moral! Prej bi se bilo treba maščevati! GOSPODIČNA: In zdaj se spet maščuje moja mati po meni. JEAN: Kaj niste imeli radi svojega očeta, gospodična Julija? GOSPODIČNA: Sem, brezmejno, pa sem ga gotovo tudi sovražila! Menda sem ga sovražila in tega še sama nisem vedela! Vendar me je on vzgojil v tem, da sem zaničevala svoj spol, me vzgojil v polžensko in v polmoškega! Kdo je potlej kriv pri tem, kar se je zgodilo! Moj oče, moja mati, jaz sama! Jaz sama? Saj sploh nimam svojega jaza! Nimam niti ene misli, ki bi je ne bila dobila od očeta, niti enega čustva, ki bi ga ne bila dobila od matere, in še zadnje – to, da so vsi ljudje enaki – sem dobila od njega, od svojega zaročenca – ki mu zato pravim reva! Kako naj bi bila potlej krivda moja? Naj prevržem grehe na Jezusa, kakor dela Kristin – ne, za kaj takega sem preveč ponosna in prepametna – za to se moram zahvaliti naukom svojega očeta – In da bogatin ne more priti v nebesa, je laž, ali pa tudi Kristin, ki ima denar v hranilnici, ne bo prišla vanje! Kdo je kriv? – Kaj pa nam mar, kdo je kriv! Tako ali tako bom morala jaz prevzeti nase krivdo in nositi posledice … JEAN: To že, vendar … (Dvakrat ostro zazvoni zvonec. Gospodična plane pokonci; Jean si obleče suknjič.) JEAN: Grof že doma! Pomislite, če je Kristin – (Odide h govorilni napravi; potrka in prisluhne.) GOSPODIČNA Kaj, če bi bil že pri blagajni? JEAN: Tukaj Jean, gospod grof! (Posluša. Opomba: publika ne sliši tistega, kar govori grof). Prav, gospod grof. (Posluša.) Ja, gospod grof! Takoj! (Posluša.) Takoj, gospod grof! (Posluša.) Bom, ja! Čez pol ure! GOSPODIČNA (od sile prestrašena): Kaj je rekel? Križ božji, kaj je pa rekel? JEAN: Čez pol ure hoče imeti škornje in kavo. GOSPODIČNA: Čez pol ure torej! O, kako sem utrujena; ničesar ne morem; ne morem ne obžalovati, ne pobegniti, ne ostati, ne živeti – ne umreti! Pomagajte mi, no! Ukažite mi in ubogala vas bom kakor psiček! Napravite mi še zadnjo uslugo, rešite mi čast, rešite njegovo ime! Saj veste, da bi morala hoteti, pa ne morem … Hotite vi in mi ukažite, naj napravim! JEAN: Ne vem, kako je to – a zdaj tudi jaz ne morem – to mi ne gre v glavo … Čisto tako je, kakor da je kriv tale suknjič – ne morem vam ukazati – in še zdaj, odkar je spregovoril z menoj grof – zdaj – sam ne vem, kako naj si to razložim – ampak – uh, ta hudičev hlapec mi jaha za vratom … – tako se mi zdi, če bi zdajle stopil sem grof – in mi rekel, naj si prerežem vrat, pa bi to storil pri priči. GOSPODIČNA: Napravite tako, kakor da ste vi on, jaz pa vi! – Saj ste še ravnokar tako imenitno igrali, ko ste klečali pred menoj – bili ste cel plemič – ali pa – niste bili še nikoli v gledališču in videli hipnotizerja? (Jean nemo potrdi.) Ta reče mediju: vzemi metlo; in medij jo vzame; reče mu: pometaj; in medij pometa – JEAN: Vendar mora medij najprej zaspati!