Teorija strun je vključila tudi gravitacijo, vendar pa se je takoj zatem pojavilo vprašanje, kakšne so njihove dimenzije. Ker naj bi bila struna tridesetkrat manjša od najmanjše stvari, ki smo jo sposobni zaznati z današnjimi napravami, si lahko mislimo: vraga, kaj nam je treba strun, če ne moremo dokazati njihovega obstoja? Vendar so si briljantni umi, ki so si jih zamislili, izmislili tudi matematične načine, kako teorijo preveriti. V naprednih teorijah torej najdemo znanstveni napredek in se jih ni treba bati. Res pa je, da so v nesorazmerju z običajnimi teorijami. So zelo seksi in mlade znanstvenike povsem prevzamejo, zaradi česar izgubljamo njihovo teoretično podporo pri eksperimentih, kakršen je LHC. Prepričan pa sem, da bodo, ko bomo pospeševalnik končno zagnali in začeli proizvajati podatke, teoretiki obrnili glave in se začeli množično zgrinjati k nam. Rezultate si bodo hoteli pobliže ogledati. Eden od vodilnih mislecev teorije strun, briljantni Edward Witton, nas je na primer že prosil, naj mu za naslednje leto v Cernu poiščemo pisarno!