Szilardovo zamisel o razbijanju atomov z bombardiranjem uranovih jeder s počasnimi nevtroni sta šele konec leta 1938 uresničila nemška znanstvenika Otto Hahn in Fritz Strassmann. Pri ocenjevanju nepričakovanih rezultatov sta jima pomagala nekdanja kolegica Lise Meitner ter njen nečak Otto Frisch, ki sta bila takrat že na Švedskem, kamor sta morala pobegniti zaradi svojega judovskega rodu. Hahn je Meitnerjevi ob slovesu podaril dragocen briljantni prstan (za hude čase), poskrbel je za selitev njenega pohištva, na njegovo posredovanje pa so pozneje iz koncentracijskega taborišča izpustili tudi njene sorodnike. Tu vidimo, da še tako totalitarne ideologije ne morejo preprečiti resničnega prijateljstva in strokovnega sodelovanja. Hahn in Strassmann sta s počasnimi nevtroni razbijala uranove atome na barijeve in kriptonove. Pri tem je vsakič zmanjkalo za petino protona mase, kar je ustrezalo energiji 200 milijonov elektronvoltov* oziroma 32 bilijonink vatsekunde, kar krajše napišemo 32 × 10-12 Ws. (En elektronvolt je energija, ki jo pridobi elektron, če ga pospeši napetost enega volta). Ugotovila sta, da se razbije precej več atomov, če nevtrone bolj upočasnita. To se jima je zdelo čudno, saj je Ernest Rutherford poprej v Angliji razbijal atome z zelo hitrimi nabitimi delci (torej ne z nevtroni) in je za njihovo pospeševanje potreboval milijone voltov električne napetosti. O svojih ugotovitvah sta pisala Lisi Meitner, ki je sklepala, da počasni nevtroni prodrejo v samo jedro uranovega atoma. Pri tem sicer okroglo jedro postane nestabilno in se začne raztegovati, podobno kot kaplja vode na vroči plošči, ki nazadnje lahko razpade na dve ali še več manjših kapelj. Na enak način razpade tudi jedro uranovega atoma na dve manjši, neenaki jedri, ki vsako potegne s seboj še svoje elektrone. Tako pri razcepu nastaneta npr. en barijev in en kriptonov atom, nastajajo pa tudi še drugi razcepni produkti. Ker ima jedro urana precej več nevtronov, kot je vsota nevtronov v jedrih barijevega in kriptonovega atoma, se pri omenjenem razcepu sprostijo še dva do trije nevtroni. Energija 32 × 10-12 Ws se zdi neznatna, vendar moramo upoštevati -- o tem več pozneje -- da je možno v silno kratkem času ustvariti izredno veliko razcepov, kar da tudi ogromno energije. V enem gramu urana 238 je kar 2,5 × 1021 atomov; če bi vsakega od njih razcepili na barij in kripton, bi dobili energijo kar 80,1 milijarde Ws oziroma 22,25 milijona kWh. Elementa barij in kripton poznamo v vsakdanjem življenju, ne da bi se tega posebej zavedali. Kripton je žlahtni plin; z njim polnijo žarnice in svetleče cevi za reklamne napise. Z barijevim oksidom so prevlečene katode slikovnih elektronk v televizorjih in računalniških monitorjih, včasih pa so jih uporabljali tudi pri katodah elektronk za radijske in druge aparate. Poleg tega, da se uran cepi na omenjena dva elementa, se cepi še bodisi na ksenon in stroncij, na antimon in niobij ali na brom in lantan. Vsi razcepni produkti pa niso stabilni, ampak po krajšem ali daljšem času z oddajanjem elektronov še naprej razpadajo na druge elemente, večinoma radioaktivne izotope, kar imenujemo #umetna radioaktivnost#. Ker bi opisovanje drugih in nadaljnjih razcepnih produktov presegalo okvir te knjige, se v podrobnosti o tem ne bomo spuščali. Izsledke svojih presenetljivih poskusov sta Hahn in Strassmann objavila takoj na začetku leta 1939 v reviji Naturwissenschaften, kar je precej vznemirilo v Ameriko prebegle znanstvenike. Še zlasti so preplašili Szilarda, ki je bil takrat že tam in ki se je zbal, da utegnejo Hitlerjevi strokovnjaki narediti atomsko bombo, kar bi zagotovo imelo za človeštvo neslutene posledice. Szilard in Eugen Wiegner, prav tako madžarski fizik, sta sklenila, da je treba na to nevarnost čim prej opozoriti predsednika Roosevelta oziroma da bi morali v ZDA nemudoma začeti vse potrebne raziskave za izdelavo atomske bombe in na vsak način prehiteti Nemce. Takrat je bil v ZDA že tudi italijanski fizik Enrico Fermi; rasistični zakoni, ki jih je po Hitlerjevem zgledu začel izvajati tudi Mussolini, so ga prisilili, da je takoj potem, ko je proti koncu leta 1938 prevzel Nobelovo nagrado, s svojo ženo, ki je bila judovskega rodu, in vso družino odpotoval naravnost v Ameriko. Toda kdo naj vse to sporoči Rooseveltu, da ga bo predsednik vzel dovolj resno?