Pred leti so v neki berlinski osnovni šoli učenci pisali spis z naslovom Nemčija, moja očetnjava in je mlad Turek napisal približno takole: »Lepa je Nemčija, samo preveč Nemcev živi v njej!« Vtis ni samo zabaven, ampak je tudi nadvse poučen; tako rekoč aktualnopolitičen, je prosti prevod tega, kar je pred skoraj sto leti teoretsko izpostavil njegov berlinski someščan Georg Simmel v briljantnem eseju o ekonomiji tujca in tujosti ( Exkurs über den Fremden, 1908). Tako je že Simmlov tujec, pravzaprav Tujec človek, »ki ostane«, a vseeno (lahko) gre, človek v nenehnem odhajanju, človek brez korenin, brez obveznosti podoben klasičnim urbanim ikonam, kot so flaneur, dandy, bohem, in pa celo postmodernim ikonam urbanih herojev. Tujec je za Simmla oblika interakcije, vzajemnega učinkovanja. Lahko bi rekli, da tujost ni svojstvo ali razmerje dveh nasproti stoječih ali sobivajočih oseb ali skupin, ampak poimenovanje razmerja med njima. Zato je, kot skoraj stoletje kasneje dodaja Thomas Schmid, tujec pojava, ki provocira. Provocira, ker je drugačen od popotnika, ki za hip postane med prihodom in odhodom. Tujec v tem pomenu je nekakšen bližnji tujec, je drugi, ki hkrati spada sem - tako rekoč domači tujec. In zakaj tujec provocira? Ker - s svojo golo prisotnostjo - izzove samoumevnost družbe in sili k refleksiji; provocira, ker ni vezan na mrežo odnosov in strukturo nove družbe in je zato njegov pogled bolj oster; in ne nazadnje provocira, ker zaradi trme ali zaradi samozaščite ohranja vrednostni sistem svoje domovine.