Ta briljantna zamisel dozoreva pravzaprav že od takrat, ko Tom pride k Dickieju v Mongibello in poskuša v njem zbuditi zanimanje zase; poskuša biti zabaven in duhovit (v kar mora nenehno vlagati napore), da se mu ne bi bilo treba vrniti v staro življenje, z Dickiejem pa se čedalje bolj zapleta v igro privlačnosti in odbijanja. V prijateljsko razmerje se sprva ujame tudi Dickie, kmalu pa se začne od Toma odvračati in se mu posmehovati, češ da je homoseksualec. To Toma precej prizadene, čeprav se s to mislijo vedno znova ukvarja, tudi potem, ko sta oba umora že za njim, a je nikoli do konca ne razvije -- po eni strani ga zabava, po drugi vznemirja. Zadnja rešilna bilka z začetka italijanskega dela zgodbe je tista, ko Tom Dickieju pove, da mu je pot v Italijo plačal Dickiejev oče, kar se zdi Dickieju skrajno zabavno. Namen je dosežen. (Zanimivo je, da se prva filmska priredba Nadarjenega gospoda Ripleyja z naslovom V zenitu sonca -- Plein soleil, 1960; Ripleyja igra Alain Delon -- začenja prav tu, torej skoraj po tretjini knjige.)