preselili v Sacramento in pri tamkajšnjem klubu Santa Clara Marku omogočili sijajne razmere za trening. Odtlej je šlo le za tipično ameriško zgodbo o (športnem) uspehu z omenjenim razočaranjem v Mehiki '68. Plavalna žilica pa munchenskemu junaku ni dala miru in čeprav se je po teh igrah oddaljil od bazena, je poskusil z velikim "comebackom". A življenje ni (vedno) pravljica: pri 41 je Spitz poskusil v ameriških olimpijskih kvalifikacijah za Barcelono '92. "Za eno zmago v Barceloni bi podaril vseh sedem munchenskih," je rekel dve leti pred igrami ob obisku v Španiji ter dodal: "Brez skrbi, ni mi do šale. Gre za osebni izziv, pri katerem me podpirajo vsi - družina, trener, navijači in ameriško ljudstvo." Toda vse skupaj ni doseglo želenega učinka, razen seveda denarnega, saj se je spet pisalo in govorilo o njem; na nekaj ekshibicijskih dvobojih je spet dobro zaslužil in tako tistim dolarjem, ki jih je zaslužil v svojem podjetju za preprodajo nepremičnin, pristavil še kakšnega. "Tudi pri štiridesetih je imel briljantno tehniko, toda premalo moči, da bi se meril z mlajšimi," je februarja 1992 zapisal naš nekdanji plavalni as Matjaž Koželj, ob poskusu Spitzove vrnitve študent v ZDA.