Milan je namreč sezono začel izjemno apatično in čeprav so se po zaslugi briljantnih potez nekaterih njihovih največjih mojstrov uspeli izogniti še kakšnemu porazu več, so štiri točke s treh prvenstvenih tekem in bleda zmaga na uvodu v ligo prvakov odločno premalo. Sploh če dodam dejstvo, da Milan v letošnji sezoni niti v enem trenutku še ni navdušil kot moštvo, da deluje iz dneva v dan bolj brez idej in bolj predvidljivo, ob tem pa se ni mogoče znebiti občutka, da odnosi med Milanovimi nogometaši niso taki, kot bi morali biti. Čeprav v klubu to na vsak način poskušajo zanikati, se v slačilnici brez dvoma dogaja nekaj, kar se ne bi smelo, in ni jih malo takih, ki so prepričani, da so za vse skupaj krivi prav dogodki iz Carigrada. Ali so za nezbranost in prestrašenost Milanove obrambe, za pomanjkanje borbenosti in vdanost v usodo Milanove zvezne vrste in nezanesljivost njegovih napadalcev krivi dogodki, ki so se zgodili na igrišču in so bili na očeh vsem, ali pa ima zgodba dodatno poglavje, ki se je odvilo za zidovi carigrajske slačilnice, v tem trenutku niti ni tako pomembno. Pomembno je le, da so zagovorniki carigrajske teorije prepričani, da se je vse skupaj začelo prav v turški prestolnici in da se je zgodba (vsaj uspešni del te) Milana v tej zasedbi in pod vodstvom trenerja Carla Ancelottija tam tudi končala.