V torek, 30. oktobra, bo Diego Armando Maradona praznoval 47. rojstni dan. Minilo pa bo tudi natanko deset let, odkar je oznanil uradno slovo z nogometnih zelenic. Zgodilo se je pet dni po zadnjem nastopu v dresu Boce Juniors, ko je na superderbiju proti River Plateju – Govnarji so zmagali z 2:1 – Maradona v drugem polčasu prepustil mesto mlademu Juanu Románu Riquelmeju. Bili so razburkani časi, ko se je ponovno znašel v središču dopinške afere. Konec briljantne kariere je pomenil uvod v življenje, polno vzponov in padcev.»Če bi lahko ustavil čas, zagotovo ne bi nikoli več posegel po mamilih. Zaradi njih sem zamudil otroštvo svojih hčera. To nenehno obžalujem. Danes se odlično razumemo, a sta že odrasli in imata fanta,« je izjavil pred kratkim, ko je prebrodil še eno od številnih kriz. Borba še traja. »Velikokrat sanjam o drogi. Ko se zbudim, se oddahnem in tistega, ki mi je najbliže, objamem,« je rekel prejšnji teden na argentinski televiziji.Sredi avgusta je ponovno zaigral v malem nogometu. Čar leve noge ostaja nedotaknjen. Polne dvorane so dokaz, da lahko ena sama Diegova čarovnija privabi množice. Zadnji torek je v mestu Bahía Blanca na jugu province Buenos Aires proti perujski reprezentanci z odlično igro in dvema imenitnima goloma gledalce ponovno spravil na noge.Bil je prvi, ki je ogrozil kraljestvo Peléja. Polemika o tem, kdo je bil boljši, se še ni polegla. V razpravo o najboljšem se včasih vmešajo Di Stéfano, Cruyff in še kdo. Peléju – 23. oktobra je slavil 67 let – dajejo prednost starejši ljubitelji nogometa, Maradono uvrščajo na prvo mesto tisti srednjih let, ki so odraščali ob občudovanju njegovih vragolij. Ti Brazilcu sicer priznajo, da je bil velik, a le drugi največji. Leta 1958 je Pelé s 17 leti zablestel na Švedskem, tisto moštvo pa bi po vsej verjetnosti naslov osvojilo tudi brez njega. To so Brazilci dokazali štiri leta kasneje v Čilu, ko so – zaradi poškodbe je igral le poldrugo tekmo – vseeno postali svetovni prvaki. Na obeh mundialih pa je skoraj bolj kot Pelé blestel Garrincha. Maradona je imel manj sreče. Leta 1978 ga je César Luis Menotti kot presežnega igralca pustil pred vrati domačega mundiala, leta 1990 pa je z zateklim gležnjem svoje v Italiji sicer popeljal v finale, a je proti Nemcem po zelo sumljivo dosojeni enajstmetrovki klonil. Oba sta z razmikom 16 let vrhunec doživela v Mehiki, toda Pelé je imel ob sebi plejado mojstrov (Carlos Alberto, Clodoaldo, Jairzinho, Gerson, Rivelino, Tostao), medtem ko se soigralcev Maradone z izjemo Jorgeja Valdana in delno Ruggerija spominjajo le najbolj zagrizeni privrženci okroglega usnja. Pelé je zabil 1281 golov v 1375 tekmah. Tisti, ki obožujejo Diega, trdijo, da jih je kar lepo število padlo na neizenačenem prvenstvu Paulista (zvezne države Sao Paulo) in na neskončnih turnejah po državah, kjer je bil nogomet španska vas. Maradona je zabil »le« 352 golov, a je tresel mreže v Argentini, Španiji in Italiji, v zelo zahtevnih ligah. V arhivih je shranjen sleherni posnetek njegovih zadetkov. Prišel je k Napoliju v času, ko je klub pred izpadom v drugo ligo rešila pičla točka. Kmalu ga je spravil na vrh calcia in razmerje moči na Apeninskem polotoku obrnil na glavo. Vzpona Južnjakov mu na severu nikoli niso odpustili. V življenjski zgodbi se je bolje odrezal Pelé. Diega smo prevečkrat videli v brezupnem stanju, na robu propada. »Problem Maradone se začne, kadar nima ciljev,« pravi najbolj poslušani južnoameriški nogometni napovedovalec vseh časov Víctor Hugo Morales. »Po mamilih je posegal na žalostnih žurih, da bi pozabil oziroma da bi ga pozabili. Dušila ga je slava, brez katere ni mogel živeti. Podlegel je teži lastne osebnosti. Hrbtenica se mu je prvič upognila tisti dan, ko je s tribun zadonel njegov priimek. Maradona je nosil breme, imenovano Maradona,« je zapisal urugvajski pisatelj Eduardo Galeano v knjigi Nogomet na soncu in v senci. »Kot človek je bil zaradi svojega izjemnega talenta posebnež. Imel je nekaj, česar drugi nismo imeli. Bil je drugačen in to, kar se mu je dogajalo, je s tem povezano,« pravi Srečko Katanec, ki je v dresih Stuttgarta in Sampdorije večkrat igral proti Desetki. Del argentinske javnosti Maradoni zameri prijateljevanje s Fidelom Castrom in Hugom Chávezom, občudovanje Cheja Guevare, kritike papeža, nepriznanje Diega Maradone mlajšega, sina, ki ga je med bivanjem v Neaplju imel s Cristino Sinagra, prepogosto klatenje bedarij in pretirano oboževanje fanatikov, ki ga častijo kot poganskega boga. Sam trdi, da mamil nikoli ni užival za boljšo igro, da so mu kvečjemu škodila. »Zmotil sem se in plačal, a žoga je ostala brezmadežna,« je rekel na poslovilni tekmi leta 2001 na Bonbonieri. Tisti, ki ga hočejo postaviti za zgled mladim, češ da je skoraj popoln, pozabljajo, da se je v otroštvu, sredi pomanjkanja, od vrstnikov razlikoval le po tem, da je igral nogomet bolje kot vsi na svetu. Diego se je kaj kmalu nepripravljen znašel v svetu, ki mu je ponujal več slabega kot dobrega, in podlegel. Je suženj lastne slave. Poznajo ga vsi Zemljani, kar bi zadovoljilo ego slehernega smrtnika. Obenem pa doživlja nezavidljiv občutek, da ne more živeti kot vsi drugi. Večkrat je izjavil, kako rad bi stopil v kavarno in brez obleganja, kot navaden državljan, spil kavo.A tudi pri Peléju ni vse zlato, kar se sveti. Njegov sin Edinho ga je vsaj dvakrat prizadel. Prvič, ko je kot sin neusmiljenega golgeterja postal vratar. Drugič pa, ko je zašel na kriva pota in se zaradi pranja denarja in preprodaje mamil večkrat znašel v zaporu. Tudi zunajzakonski otroci Brazilcu niso tuji. Po sodnem postopku je priznal Sandro Regino – umrla je leta 2006 –, brez postopka pa Flavio Christino. Vedno je bil tesno povezan z Mednarodno nogometno zvezo. To je potrdil tudi predsednik Sepp Blatter. »Pelé se takoj odzove na naša vabila, medtem ko nam Maradone še ni uspelo pregovoriti,« je povedal med obiskom v Ljubljani.Čeprav večina – predvsem njegovi nasprotniki – raje govorijo o golu z božjo roko, je na SP 1986 v Mehiki z zlatimi črkami v zgodovini ostal zapisan tisti z božjo nogo. Diego je 53 metrov z žogo pretekel v 10 sekundah in 6 stotinkah, ponižal pet Angležev, preigral še vratarja Shiltona in ukazal najboljši prijateljici, žogi, naj počiva v mreži. Za svojega naslednika je izbral Lea Messija, ki z izvrstno igro potrjuje pravilnost izbire. »Da bo velik, mi je bilo jasno, ko sem opazil, da žoge, ko jo pelje z levico, ne gleda. Vsi smo morali občasno obrniti pogled navzdol. On tega ne potrebuje.« Še kako bi si v današnjem Napoliju Bolho želel 62-letni trener slovenskega rodu, Edy Reja, ki je klub pripeljal iz tretje v prvo ligo. »Prihod Messija bi bil nekaj najlepšega. Je tako podoben Maradoni in prav lahko bi ponovil Diegove mojstrovine. Žal so sanje neuresničljive.« Kaj Maradona še danes pomeni v Neaplju, kaže njegov prihod pred letom in pol na poslovilno tekmo bivšega soigralca in prijatelja Cira Ferrare. Čeprav je tekmo na stadionu San Paolo spremljal na tribuni, je bil naval fanatikov tako velik, da so začeli brcati s poldrugo uro zamude. Tudi v najtežjih trenutkih je našel Maradona čas za duhovite pripovedi: »Ko sem bil v psihiatrični kliniki, me je eden od bolnikov prepričeval, da je San Martin (osvoboditelj Argentine, op.p.), drugi, da je Napoleon, jaz pa sem jima skušal dopovedovati, da sem Maradona, a mi nista verjela.« torek, 30. oktobra, bo Diego Armando Maradona praznoval 47. rojstni dan. Minilo pa bo tudi natanko deset let, odkar je oznanil uradno slovo z nogometnih zelenic. Zgodilo se je pet dni po zadnjem nastopu v dresu Boce Juniors, ko je na superderbiju proti River Plateju – Govnarji so zmagali z 2:1 – Maradona v drugem polčasu prepustil mesto mlademu Juanu Románu Riquelmeju. Bili so razburkani časi, ko se je ponovno znašel v središču dopinške afere. Konec briljantne kariere je pomenil uvod v življenje, polno vzponov in padcev.