Naj pričujoči uvod sklenem z ugotovitvijo, ki se mi je ob branju Dnevnika ves čas vsiljevala. Milosz je v Gombrowiczevih besedilih našel podobnost z Williamom Blakom; Dežela Ulro je ime, ki si ga je Milosz "izposodil" pri Blaku. Branje dnevniških zapisov sem doživljal – zapiski sicer izjemno oscilirajo (od briljantnih domislic do banalnih registracij vsakdanjih počutij) – kot svojevrstno Prolegomeno, tako k njegovemu prvencu Ferdydurku kot tudi delom, ki so nastajala vzporedno z Dnevnikom. Stična točka med Kantom in Gombrowiczem je precej jasna in prepoznavna. Čeprav gre pri Kantu za razlago filozofskega besedila (Kritika čistega uma) s filozofskim besedilom (Prolegomena), pri Gombrowiczu pa za razlago literature s flozofsko-literarnimi refleksijami, gre v obeh primerih za enako stopnjo v nerazumevanju (recepciji), tako filozofskega dela pri Kantu kot literarnega pri Gombrowiczu. Do razlage Prolegomene pride po tem, ko se je glavnina idej že udejanila. Brez tenkočutnega preučevanja Gombrowiczevega Dnevnika, zlasti tistega dela, ki se nanaša na argentinsko obdobje, obvisita Ferdydurke in Trans-Atlantik v atmosferi nekašne bizarne ekstravagantnosti, ki do neke mere sicer lahko zabava, vendar pa ne zbudi kaj več od krohota nad avtorjevimi domislicami, briljantnimi zasuki, ponekod tudi nad nekakšno naivno opolzkostjo. Verjetno je bil odmev ob izidu Ferdydurka v slovenski literarni in intelektualni javnosti ravno zato razumljen bolj kot "reprezentančna vnema", ki jo je izjemno šibko "podprl" izid njegove Pornografije v družbi z ruskim pisateljem Limonovim Jaz, Edička. Očitno se je kakršno koli večje zanimanje za Witolda Gombrowicza razblinilo. Vtis "reprezentančne epizode" nepreklicno ostaja, čeprav je pri nas kar nekaj ljudi, in to ne le poznavalcev poljske literature, ki bi lahko storili kaj več, da bi bila odmevnost tega izjemnega pisatelja oziroma njegovih idej in razmišljanja nekoliko večja. Prepričan sem, da bi bilo spričo tega marsikatero razmišljanje ali naša današnja razprava (bodisi literarna, publicistična ali zgolj politična) na bolj kakovostni ravni. Vendar pa to ostaja najbrž le moja želja.