Ivan Supek : »Titova boljševiška partizanska perioda je bila obupna. Začel je z revolucijo v Srbiji, ki jo je zaradi tega takoj izgubil. Kmetje niso hoteli slišati zanjo. Konec leta 1941 je dal ostavko, ki je Kominterna ni hotela sprejeti. Do leta 1944 je z vrhovnim štabom neprestano bežal, njegova zmaga je bila šele prihod Rdeče armade v Jugoslavijo. Za legendo so ga naredili po vojni šolski učbeniki in filmi, bi pa je znan kot generalni sekretar partije in vrhovni poveljnik vojske. Dejansko je bil zgolj poveljnik vrhovnega štaba. V času ofenzive na Neretvi, ko je v paniki na vse strani klical partizanske enote na pomoč, se poveljnik hrvaških partizanov general Ivan Rukavina ni odzval. Rekel je, da je to akcija ad hoc, in poslal v pomoč le eno banijsko divizijo. Podpiral ga je Hebrang, ki je ravno tako nasprotoval, da hrvaški partizani zapustijo svoje položaje in oddrvijo na pomoč Titu v njegovem brezglavem begu. Tito je dal v paniki podreti most na Neretvi, kar je kasneje zgodovina spremenila v njegovo briljantno domislico. ZAVNOH je takrat povsem samostojno vodil osvobodilno borbo.«