Novodobno brundanje o medijskem totalitarizmu ni nedolžno, predvsem pa je dvorezno. Dvakrat dvorezno. Prvič zato, ker teorija o medijskem totalitarizmu močno relativizira pojem "totalitarizem". Če je odločitev nacionalne TV-hiše o opustitvi neposrednega prenosa "medijski totalitarizem" in če je bil tudi komunizem totalitaren, nam v komunizmu niti ni šlo tako slabo. Pač, če na TV ni neposrednega prenosa lustracijske razprave, je pa na drugem programu drama Zalezujoč Godota Draga Jančarja (oglejte si sredin TV-program). Od gledalčevega okusa je odvisno, ali ima raje Jančarjevo dramo, ali Janeza Janšo, ki citira Jančarjev esej o egiptovskih loncih. Dobro, je že res, da so poslanci med maratonskim prenosom spohali nekaj briljantnih domislic, tako briljantnih, da jih niti v TV-žehtniku ne bi mogli videti. Po drugi strani je nedvomno res, da bi lahko ena od treh večjih slovenskih TV-postaj, če bi le začutila, da je prenos ali predvajanje integralnega posnetka razprave v interesu najširše javnosti, trga in dobrih ratingov, to tudi storila. Če je torej totalitarizem to, da nacionalka namesto Janše, ki citira Jančarja, predvaja originalnega Jančarja, komunistični totalitarizem niti ni bil tako grozen. In to je nerodno. Komunizem je namreč bil grozen. Še tik pred koncem je bil avtoritaren, nekaj časa tudi totalitaren.