upan je iskal pot, najverjetneje že zaradi sebe samega. Pot je bila tista osvoboditev, ki mu je pomagala preživeti nesmisel med kolizijo intelektualca na eni in družbene socialistične stvarnosti na drugi strani. Drugo so besede prerano umrlega Nejca Zaplotnika, ki je kot Vitomil Zupan osvobajal slovensko misel oz. idejo o pripadnosti prestižnemu klubu ljudi, ki tvorijo »slovenščno celo«, jugoslovanskih, predmodernih in totalitarno zapetih vzorcev. Kaj nam torej danes pomeni misel na pot, ki da mora biti pred ciljem? Novo vprašanje: Če so velikani slovenskega duha v času, ko ta še ni bil organiziran v tako dovršene forme, kot je danes, razmišljali lahko zgolj o poti – cilj je bil za oni čas preveč utopičen –, ni mar nujno sedaj, da začnemo razmišljati o cilju, se pravi o naravi, konkretnih vsebinah in notranji zakonitosti slovenske države in pustimo pot vnemar? To bi bil edini metodološki pristop, ki bi ga objektivna situacija dopuščala, če pa ta princip že uporabimo, bomo ostrmeli pred rezultati, ki nam jih bo ponudil. Slovenija je resda dosegla skrajno povnanjen, formalni cilj, ki se je pred tednom dni spektakularno sklenil s koncem predsedovanja Evropski zvezi. S formalnega stališča gre za briljanten uspeh in vsaj na prvi pogled kaže na državo, ki naj bi kar pokala od notranjega zdravja. Če pa ta cilj pogledamo podrobneje, bomo videli, da je prišel zgolj po inerciji. Predsedovali smo zato, ker smo bili za to tudi koledarsko »predestinirani«. Slovenija je bila preprosto na vrsti za to vlogo. Tudi osamosvojitev pred sedemnajstimi leti ni brez bremen naključij. Res da je bila v domovini enotna volja po odcepitvi in svobodi, a če bi se mednarodne okoliščine ne sestavile nam v prid (razpad nekdanje SZ) in bi ne imeli nekaj genialnih posameznikov, ki so znali pripraviti program, zagotoviti politično voljo in biti neomahljivi v vsakem trenutku (tak je bil Jože Pučnik), bi z osamosvojitvijo ne bilo nič. Kam je tako ustvarjena država napredovala v svojem notranjem ustroju, koliko je notranja dinamika razvoja sledila zunanji, pa so vprašanja, na katera bo odgovor zelo lakoničen, to je – malo ali nič. Lahko bi celo malo bolj zaostreno rekli, da se notranji razvoj države preprosto ni spre-