To pa je bil tudi čas njegovega osebnega druženja in plodnega literarnega snovanja z že od rane mladosti poznanim, tri leta mlajšim gorenjskim rojakom, tedaj še odvetniškim pripravnikom, nadarjenim pesnikom in nesrečnim zaljubljencem, s katerim se je kljub različnosti značajev zelo ujemal. Vemo, da je pesnik ljubil rujno vince, živahno družbo in brhke točajke, naš učenjakar pa je bil bolj vase zaprt človek, ki je z branjem prebujal zoro, imel svetovno literaturo in njene velikane v malem prstu, rad v samoti razmišljal, bil občutljivež, ki ga je motil vsak hrup, ter kot tak sovražil veseljačenja in oštarije. So pa te njegove značajske narahlosti morda bile pravo blažilo in zdravilo za njegovega čustveno prezavretega pesniškega prijatelja, s katerim ga je družila ne samo ljubezen do vsega lepega, ampak tudi neka nedoumljiva in nerazložljiva sila, kakršna je v človeških odnosih redka in kakršna ju je kmalu pripeljala do tega, da skoraj nista mogla biti drug brez drugega. Pesnikova sestra Lenka nam je lahko sporočila, da je resni in učenjakarski mož vsak dan zahajal k njenemu bratu in da je tega vodila njegova modrost.