Od Štanjela naprej sem postal pozoren na družbo deklet s Krasa in Branice. Bile so mično, polgosposko oblečene, z izrezanimi čevljiči, predrtimi nogavicami, kratkimi krili in v prozornih bluzah, često z zlatimi verižicami okoli vratu, razoglave nakodrane. Vedno vesele in zgovorne so se posebno mnogo menile o Krminu in raznih orožniških narednikih. Poznale so jih precej. Vsaka je imela kaj opraviti z enim ali drugim ali pa tudi z več od njih. Menda so bile tako mikavno opravljene baš zaradi njih. Iz pogovora sem kmalu razločil, da se jim ni šlo za resno, ampak so izrabile prijaznosti mladih vojakov zato, da so jim spregledali manjkajoče potne liste, jih pustili do Krmina in jih tudi na poti od Krmina čez Brda niso nadlegovali več. Bile so tihotapke, ki so hodile brez prtljage do Krmina, vsaka s torbico, v njej pa vrečo. V Krminu so najele pri znankah stanovanje, proti mraku pa hodile skozi zahodna Brda in po skrivnih potih v gornjo Furlanijo kupovat žito pri različnih mlinarjih in znanih posestnikih. Blaga je bilo dovolj skritega po kleteh, dobilo pa se je le, ako je prodajalec osebno poznal kupovalko. Med dekleti iz Branice je bilo okoli štiriindvajset let staro, gotovo 176 centimetrov visoko dekle, skoraj moških kretenj, temnih oči in las, energičnega nosu, a prijetnega lica in izraza. Glas je imela prikupljiv nizek alt ter je lepo spremljala pri petju. Bila je videti jako razumna, mirno vesela. Pri občevanju z dekleti sem sodil, da jo nekako spoštujejo. Navadno je bila v družbi z mlajšo brhko plavolasko, mično oblečeno, z debelo zlato verižico okoli vratu. Tudi ta je bila vedno vesela, v zboru je pela naprej. Na poti proti Krminu so se le pomenkovale. Nazaj grede iz Krmina, kadar so imele pod klopjo in na polici težke vreče žita, pa so bile židane volje in vso pot od Gorice do Rihemberka prepevale, da je bilo kaj. Hodile so po dve ali tri noči, nosile težke vreče do štirideset kilogramov ure in ure daleč, ko pa so srečno spravile blago na voz, so postale razuzdano vesele, pravile svoje dogodke, se šalile, pa krepko zapele. Občudoval sem na njih to naše zdravo, pogumno in neizmerno žilavo ljudstvo. Z njim se po vojni mora pričeti nova doba ljudskega življenja!