Ko je še bival v Celju in hodil jest v menzo Koper, ki je stala za poštno direkcijo, mu je bila med vsemi jedmi najbolj všeč brhka natakarica Ilonka, pri kateri sta se mešala prekmurski jezik in madžarski temperament z evangeličanskimi koreninami, katerim je ostala zvesta vse življenje. Poleg tega je znala v bograč zmetati ravno prav rdeče paprike, da je bil rdeč in ni preveč pekel in speči gibanico z veliko rahlo zapečene sladke smetane, ki jo je tudi sama neizmerno oboževala. Da bi jo opozoril nase ji je Jožef nekoč ukradel celo posodo sveže pečene gibanice in jo skrivaj spravil so svoje družbe na drugem koncu menze. Ilonka je krajo seveda opazila in nabritega Jožefa ozmerjala najprej po prekmursko, potem pa še po madžarsko, nato pa ga za kazen še poročila. A poroka ni bila kazen, temveč izredna sreča za oba, vse do groba. Ko sta se preselila v Šoštanj je Ilonka ostala v spominu kot glavna kuharica v Hotelu Kajuh in takrat se je tam najbolje jedlo. Jožef pa je plezal po drogovih tam okoli in rad prihajal domov, kjer mu je ljubeča žena skuhala kaj dobrega. Ja, lepo jima je bilo, le otrok nista imela.