Ko sva se takole vzpenjala v višine in kdaj pa kdaj postala na kakšnem ovinku, sta mimo naju v hrib priskakljali dve brhki deklini. Ohoo! Žgečkljiv vzpon bo, torej, misli se takoj povežejo, pogledi in nasmehi se izmenjajo. Dekleti se nama nasmihata čez ramo, nemir izi narašča, kaj vse se lahko zgodi, uauu, vsi svobodni, všeč smo si, navzkriž, uf, hudo ... so rojile misli. In ko sva si na naslednjem platoju, tam, kjer se zablešči spodaj morje v vsej svoji lepoti, obliznila svoji ustnici in imela pripravljene prve sladke besede pozdrava, v mislih pa "hej, bejbe, gremo ta dan preživet skupaj", se je s stranske poti prikazala – mati. Skkkkrrrrrkkk ... je naredila vinilka s sladkobno melodijo v najinima glavama. Mati nama je namenila sokolski pogled in prava varuhinja hramov mladih grških boginj je spremljala svoji mali piški do vrha, do najlepšega razgleda. Ki kar naenkrat ni bil več najlepši razgled, ta, ki naju je drajval še pred nekaj trenutki, je bil sedaj zastražen. "Ah, kaj bi, saj sta gotovo premladi," sva se strinjala in se spravila nazaj dol ... ”Ampak sočni mladoletnici ..." je šepetal vsak korak navzdol.