Zdaj sem svobodna in vesela. Lahko si prižgem radio. Tile Andraževi zvočniki so prav hudi, kakšen zvok! Eni si pa znajo organizirat užitek v svojih jeklenih konjičkih. Če imaš tak avto, sploh ne rabiš stanovanja, lahko kar v njem živiš. Poglej ga, štopar. Pa prav fletkan je videti takole na hitro iz avta. Ustavim. Zakaj pa ne bi peljala reveža, da ne bo tukaj na soncu stal? In zakaj ne bi tegale čudovitega avta delila z bližnjimi? »Jaz grem v naše glavno mesto,« mu rečem, ko odpre vrata. »Super! Jaz bi tudi rad tja prišel.« Pa kako je mlad in čeden. In že sedi v avtu. Kaj bi še rada, uživačka stara, s čednim mladcem zraven sebe drviš s sanjskim avtom! »Domov?« ga vprašam. »Ne, od doma. Študiram v Ljubljani,« odgovori po primorsko. Mlad Primorec, še lepše. »Kaj pa študiraš?« Saj me v bistvu niti ne zanima, kaj študira, ampak nekako je potrebno navezati stike, ne moreva biti kar tiho. »Učitelj telovadbe bom,« pravi ponosno. Vau, športnik torej. Vzdržljiv. Prrrr. S pogledom premerim njegove zagorele noge v kratkih hlačah. Mmmm. Čvrsto. Podobna sem tistim sluzastim kretenom, ki prav radi ustavljajo štoparkam, vendar imajo v glavi vse prej kot nudenje prevoza in vidijo v dekletih, ki se premikajo po svetu s pomočjo dvignjenega palca, posebne spolne športnice. Tudi jaz sem v najstniških letih včasih skušala s štopanjem prihraniti kakšen tolar in sem na lastni koži uspela doživeti čast in grozo nadlegovanja. Včasih sem zavidala moškim kolegom, da je nanje ob cestah prežalo manj nevarnosti, takrat namreč istospolni trend pri nas še ni bil tako razvit. Sem pa že pomislila kdaj v svojih spolnih fantazijah, kako s hitrim rdečim jeklenim konjičkom, včasih celo s kamionom, ustavljam brhkim mladcem ob cestah. Tudi sem kdaj pa kdaj pomislila: ko bom pa s svojim avtom kraljevala po cestah, bom pokazala moškemu svetu, kako enakopravni smo lahko in bom nadlegovala uboge bodoče moške. Punca, danes lahko uresničiš svoje sanje. Tale štoparček je prav nadlegovanja vreden, in seksualne zlorabe tudi. Zaščemelo me je nekje pod popkom. Ampak, kako se pa to dela, nadleguje namreč? Verjetno moraš biti rojen za to. Brskala sem po vseh možnih podatkih v glavi. Ali naj ga primem za koleno? Ne zdi se mi ravno dobra ideja. Kaj pa, če bi začela besedno napeljevati na seks? Tudi to mi ni preveč všeč. Dojela sem, zakaj so nadlegovalci tako grozljivi, zato ker nadlegujejo s srcem, pristni so, ker jih vodi resnična sprevrženost. O ne punca, zdaj se ne smeš pokakat, pa še avto luksuznega razreda imaš danes v oblasti, po možnosti zadnjič v življenju. Pomislim nase v Andraževem udobnem avtu med zagorelimi čvrstimi stegni mladega sopotnika. Ajs. Pred sabo vidim nekakšen kolovoz. Vodi nekam v divjino. Zdaj ali nikoli! Zavijem s ceste. Dečko me presenečeno pogleda: »Kam pa greva?« »Malo si bom odpočila v naravi od dolge vožnje.« Se mi zdi da ima kar precej na široko odprte oči. Jes! Ustavim v neobljudenem gozdičku. »Zelo sem utrujena od vožnje, sem mislila, da bi mi ti kakšne vaje za sproščanje pokazal.« Dobra sem! Lahko bi pisala scenarije za porniče. Mladec je popolnoma frapiran. Kar gleda me. Tudi jaz ga gledam, verjetno precej pohotno, tole me je čisto podžgalo. Pa ga kar potipam po mednožju. Se mi kar pusti. O, ti pacek. Zdaj ni več poti nazaj. Grem kar naprej. Oh, kako je sladek. Sladko slan ...