A najprej je potrebno poudariti, da so bili članki v dnevnih časopisih (Delo, Večer, Dnevnik) največkrat opremljeni z ilustracijami, ki so bile smiselno vizualno dopolnilo novinarskih poročil o dogajanju v zvezi z izbrisanimi. To so zlasti reportažne fotografije, ki večinoma korektno in objektivno dokumentirajo dogodke, kot so protesti, shodi, zasedanja v državnem zboru in podobno. V množici ilustracij kajpada najdemo tudi takšne, pri katerih je presoja o njihovi (ne)primernosti odvisna od tega, kje postavimo mejo med, denimo, rahlo zasoljenim duhovičenjem in načrtno diskreditacijo določene (marginalizirane) družbene skupine. Zgolj kot primer tovrstnih »mejnih« primerov lahko navedeva karikaturo (Delo, 3. december 2003), na kateri sta narisana Aleksandar Todorović in Matevž Krivic, ki ob kavici prebirata časopis na katerem piše »Rimskim toplicam podeliti status zdravilišča tudi za nazaj?«, Todorović pa komentira: »Svašta! Povej ti meni, do bo vse to plačal!?«. Dobesedna razlaga karikature bi lahko bila, da izbrisani imajo dvojna merila glede odškodnin: kadar gre za njihovo stvar naj bi jih brezpogojno zahtevali, drugim pa naj jih ne bi privoščili. Ali pa karikatura, ki jo je v času gladovne stavke skupine izbrisanih objavil Večer (22. februar 2005): iz stavbe, v katero so se zatekli izbrisani, štrli oblaček, v katerem beremo: »Halo, dostava hrane? Rad bi naročil 11 simboličnih porcij čevapčičev.« Risba sugerira ne le to, da izbrisani z gladovno stavko sploh ne mislijo resno (skratka, da pri tem zavajajo javnost), pač pa tudi to, da se v času gladovne stavke »bašejo« natanko s tistimi jedmi, ki naj bi bile značilne za prehranjevalne navade južno od Kolpe. Kot primer vprašljive uredniške odločitve lahko navedeva tudi fotografijo večjega formata, ki je bila obljavljena kar na naslovni strani dnevnika Večer (5. april 2004) kot ilustracija k poročilu o neuradnih izidih referenduma o tako imenovanem tehničnem zakonu o izbrisanih. Na fotografiji vidimo dve deklici, ki zažigata vabila na referendum, pod fotografijo pa piše: »Mariborska koalicija za bojkot referenduma je v soboto zvečer v mariborski Pekarni organizirala kulturni večer. Vstopnica za prireditev je bilo vabilo na referendum, ki so ga obiskovalci pred vhodom protestno zažgali.« Ali je res primerno, da z izpostavljanjem takšnega prizora medij potisne otroke v prve vrste političnega aktivizma, če vemo, da otroci ponavadi le sledijo mnenju in navodilom svojih staršev?