»Tod so se prvi prebivalci naselili že pred letom 1320,« pripoveduje juršinski župnik Štefan Cesar. »Kraj se omenja kot Georgendorf, ime Juršinci pa se pojavi že leta 1409. Še danes je osrednja stavba v Juršincih cerkev sv. Lovrenca, ki je v zapisih z letnico 1322. Sedanja gotska stavba je bila zgrajena v letih od 1517 do 1540, zunanjost le-te je bila nazadnje obnovljena leta 1992. Ljudje so tukaj revno živeli in so se večinoma preživljali kot viničarji ali dninarji. Znano je, da so družine premogle le par čevljev za vse otroke, ki so jih smeli obuti le k maši. Ko se je eden vrnil od maše, jih je obul drugi itn. Slovenske družine z veliko otroki so kljub težkemu življenju skozi stoletja ohranile svojo narodnostno identiteto in niso podlegle pritiskom potujčevanja. Tudi zdaj življenje ni lahko in po osamosvojitvi je večina zaposlenih v mariborski in ptujski industriji ostala brez dela. V šestdesetih letih so mnogi odšli na delo v tujino in se z zaslužkom pa tudi z boleznijo po nekaj letih vrnili. Prisluženi denar so večinoma namenili za gradnjo domov. To, kar opažam zadnjih deset let, pa je nadvse skrb zbujajoče. Beležimo namreč več pokopov kot rojstev. Nenehen padec rojstev gre brez dvoma pripisati šibkemu ekonomskemu položaju naših prebivalcev pa tudi spremembi miselnosti mladih. Marsikatera kmetija nima naslednikov, ki bi prevzeli delo na kmetiji, bodisi zato ker se mladi šolajo in odidejo od doma bodisi zaradi tega, ker se mlada dekleta nočejo možiti na kmetijo. Kmečko delo brezpogojno zahteva ljubezen do zemlje in narave ter vsega, kar je povezano s kmečkim življenjem, navsezadnje tudi ob vseh novostih spoštovanje in ohranjanje domačega izročila. Usihanje števila mladih družin se mi zdi kot drevo, ki mu listje odpade, če korenine nimajo vode.«