Scenografija ( Gisbert Jäkel) je poskušala od daleč aludirati na zadnjo bayreuthsko predstavo, a veliko slabše, nejasno, nelogično in bolj ali manj oddaljeno od same operne snovi. Kot da se avtorji trudijo biti čim bolj »svoji« in »avtentični« ter čim manj »Wagnerjevi«. Prvo dejanje je bilo z ladijskim »trupom«, z Izoldino sobo tik poleg ladijske »strojnice« in v prvo nadstropje dvignjeno Tristanovo sobo (pravzaprav smo videli le odprtino v črni zavesi) s srednjeveškim oklepom kot osrednjim rekvizitom ves čas hladno, skoraj odvratno s svojimi stilno nezdružljivimi abstraktnimi geometrizmi; takih ladij ni na svetu! Drugo dejanje je najprej ponudilo vdor valov (projekcija morja) v sam grad, v nočni sceni se »grad« spusti v podoodrje, na površje pa se dvignejo tri ciprese (najbrž kot simbol parka). Ljubezenski duet Tristan in Izolda pojeta za koprenasto zaveso, kot da bo s tem njuna nočna avtentičnost večja. Tretje dejanje z ranjenim Tristanom na svojem gradu Kareolu v Bretanji minimalizira ambient, s prihodom obeh ladij »od spodaj«, iz pododrja, pa še enkrat in dokončno zanika možnost dramatiziranja prizorov, ki jih Wagnerjeva glasba brezpogojno zahteva. V tem scensko-režijskem konceptu se zdijo samo kostumi Falka Bauerja še nekako wagnerjanski.