Kdo je bil torej famozni Hoover, človek, ki je zgradil eno najmočnejših profesionalnih policijskih organizacij v ZDA? To je dosegel po zaslugi kombinacije hitrih družbenih sprememb, političnih premikov in precejšnje sreče. Izraziti mu je uspelo svojo izvrstnost organizatorja, pronicljivo spretnost razbiranja ljudskega razpoloženja in sposobnost za samopromocijo, ki ji ni bilo enake v javnem življenju. S prenapetim javnim nastopanjem je spravljal administracijo stalno v zadrego. Kljub temu si ga noben predsednik ni drznil nagnati. Sebe je predstavljal kot pokornega, celo klečeplaznega služabnika oblasti. Teoretično je bil njegov šef vsakokratni pravosodni minister, ki je v ZDA hkrati generalni državni tožilec. Dejansko pa je po tem, ko je enkrat za vselej postal javni junak, ta nadrejenost postala zgolj navidezna. Ni ga bilo pravosodnega (v naši državni ureditvi notranjega) ministra, ki bi se drznil soočiti iz oči v oči s človekom, ki je postal nacionalni simbol poštenosti in lojalnosti, čeprav obstajajo dokazi, da je brez sramu sprejemal darila in brezplačno letoval na račun naftnih milijonarjev, storitve FBI pa je uporabljal za svojo zasebno rabo. Osem predsednikov, ki jim je služil, je seveda imelo moč, da bi ga odstavili, še več pa jih je koprnelo, da bi to storili, vendar nobenemu ni uspelo. Hoover je vedno našel način, da so bile videti njegove usluge bistvenega pomena, predsedniki pa, ki so o tem dvomili, si niso drznili razjeziti mogočnih sil, ki so bile prepričane, da je Hooverjev interes tudi njihov lastni. Sčasoma so skoraj vsi predsedniki obšli svojega pravosodnega ministra in komunicirali neposredno s Hooverjem. Dolga vrsta pravosodnih ministrov, ki so imeli teoretično popolno avtoriteto nad direktorjem FBI, se je morala naučiti živeti z enakim poniževanjem. Le pravosodni minister Robert Kennedy je na mah zdrobil kalup, ki ga je Hoover prikrojil v dolgih desetletjih, in ubranil avtoriteto pravosodnega ministra, ki jo je Hoover spodkopal. Prvič v življenju Hoover ni mogel zrasti svojemu šefu čez glavo. Znano je, da je imel posebne skrivne dosjeje o večini ameriških politikov, od tod pa izvira tudi njegova nezamenljivost. Tako je predsednik Nixon Hooverja povzdignil kot "enega velikanov ... nacionalni simbol poguma, domoljubja, granitne poštenosti in doslednosti". Hoover se je predstavljal kot človek, ki je dvignjen nad politiko. Nikoli se ni včlanil v nobeno politično stranko in nikoli ni šel volit. V resnici pa je bil lojalen privrženec republikanske stranke. Vselej je vzdrževal iluzijo, da je dvignjen nad politiko, kot vrelec neovrgljivih dejstev, o katerih je treba obveščati ljudstvo. Dolgo je večina prebivalstva verjela, da Hoover in FBI ne moreta storiti nič narobe. Mit Direktorja je postal institucija. Tako skrbno se je insceniral, da je pričel tudi sam verjeti v veličino svoje mitičnosti. Njegov pomočnik Sullivan pravi: »Bil je mojstrski slepar, eden največjih sleparjev, kar jih je kadarkoli živelo v tej deželi, in za to je potrebna inteligentnost posebne vrste, prebrisanost in prekanjenost.«