Stotisoči z vsega sveta so odkrili to obliko izražanja in jo zdaj uporabljajo za menjavo del, ki so po zakonu brezplačno dostopna. To je povzročilo nekaj, čemur lahko rečemo »nekomercialna založniška industrija«, ki je bila pred internetom omejena na ljudi z velikim egom ali političnimi ali socialnimi razlogi. Internet pa vključuje široko paleto posameznikov in skupin, katerih namen je splošno širjenje kulture.1 Kot sem rekel, Eldred živi v New Hampshiru. Leta 1998 naj bi v javno domeno prešla pesniška zbirka Roberta Frosta New Hampshire. Eldred je hotel to zbirko objaviti v svoji brezplačni javni knjižnici, vendar se je vmešal Kongres. Kot sem opisal v 10. poglavju, je Kongres leta 1998 že enajstič v štiridesetih letih podaljšal trajanje obstoječih avtorskih pravic – tokrat za dvajset let. Eldred v svojo zbirko ne bo smel vključiti nobenih del, ki so izšla po letu 1923, do leta 2019. V resnici do tega leta ne bo prešlo v javno domeno nobeno delo (pa še takrat ne, če bo Kongres znova podaljšal trajanje). Nasprotno pa bo v istem obdobju v javno domeno prešlo več kot milijon patentov. Šlo je za Zakon o podaljšanju trajanja avtorske pravice Sonny Bono (Copyright Term Extension Act – CTEA), sprejet v spomin na kongresnika in nekdanjega glasbenika Sonnyja Bona, ki je po trditvah njegove vdove Mary Bono verjel, da »naj avtorske pravice trajajo večno.«2